Veseli december. Je res?

Letos se neizmerno veselim obdobja, ki je pred mano. December mi je v preteklosti povzročal precej preglavic, ko kar nisem vedela, kam naj se dam, da bo to veselje, narejeno ali pristno, ki ga kažejo ljudje okoli mene, minilo. Izpuhtelo. In lahko normalno nadaljujemo življenje. Pa me je motila gneča na ulicah, pa so me motile petarde in rakete (to, priznam, mi tudi danes dviga pokonci vse kocine, ker kaj za božjo voljo ima kdo od tega, da vrže nekaj v zrak in to poči? Mi lahko kdo pove, me razsvetli? Mene je strah, resnično, sploh ko poletijo zadeve iz stanovanj v bloku, pod katerim sem recimo z nič hudega slutečo pesjanko.), pa me je motilo vse, kar je bilo povezano z decembrom. Pa ni bilo vedno tako, le nekaj let vmes sem »prespala« v slabi volji in samousmiljenju.

Ko sem izšla iz tega zaspanega obdobja, pa je to ponovno postal čas otroške radosti, pristnega veselja, tistega tihega pričakovanja, kaj mi bo prinesel. Se sprašujete, česa se tako neizmerno veselim? Po resnici povedano – ne vem. Morda tega, da so ljudje, ki jih srečujem, tudi tujci, bolj nasmejani, bolj sproščeni, manj prestrašeni? Da v zraku puhti od optimizma? Da je nekje v daljavi zarisana neka možnost, ki je morda v tem času optimizma verjetnejša? Da je v zraku vsak dan obet snega, ki se ga veselim kot majhno dete? Da je vsaka stopinja, ki jo prehodim, v realnosti ali v sebi, v tem času zame vredna več? Da je vse, kar doživljam, obarvano z neko pravljičnostjo, pa čeprav je to najpristnejša realnost? Da lahko verjamem v tudi nemogoče sanje?

Verjamem, da marsikdo med vami danes ne deli teh občutij z mano in se najde bolj v zgoraj zapisanih besedah. Ko sem vam zdi, da pa res ni ničesar, česar bi se veselili, da je najbolje ostati doma, skrit za štirimi stenami, in čakati, da mine. Da mine popolnoma vse, veselje, radost, glasni vzkliki, veselo pozdravljanje, vesele želje, ker itak niso mišljene iskreno, da vas ljudje pustijo pri miru in lahko nadaljujete življenje v svoji osami, osamljenosti, ker tako ali tako ni nikogar, ki bi vam prisluhnil, vas slišal, vas videl. In je prisotne toliko bolečine, toliko občutkov prezrtosti, neljubljenosti, nevidnosti, nezaželenosti, da se je bolje zapreti v svoj oklep in za vsak primer dodati še bodice čezenj.

Pa če bi si letos dovolili nekaj novega? Pa če bi letos poskrili malo bodic in zmehčali svoj oklep? Svet ni tako krut, kot se kaže, ljudje ne tako grozni, kot jih lahko riše naša domišljija, in ne tako brezbrižni, kot jih vidimo navzven.

Marsikdo si preprosto ne upa pristopiti, ker se boji zbodljaja vaših bodic, marsikdo je obupal ob približevanju in nenehnem trkanju ob oklep in si liže svoje rane, ki jih je dobil ob tem. Marsikdo si želi ponovnega povabila, da bi vstopil v vaš svet, pa sam ne upa tega izreči, ker je morda prav tako – ali pa še bolj – prestrašen kot vi.

Kako bi bilo odpreti srce tistemu majhnemu otročku v sebi, ki čaka na dovoljenje, da spet zaživi v svojem otroškem veselju? Da spet začne upati v zaupanje, da spet začne upati v sočutje, da spet začne upati v ljubezen, da spet začne upati v ljudi? Kako bi bilo tistemu otroku podati roko in mu reči, tukaj sem zate, skupaj bova premagala strahove, skupaj bova šla raziskovat svet, skupaj sva močna, skupaj sva vse in še več, ker sem si jaz, odrasel, dal možnost ponovno upati in zaupati. V ljudi, v ljubezen, v sočutje, v zaupanje. Ker sem jaz tisti, ki lahko spremenim stvari. Ker sem jaz dovolj močan, četudi se morda še zdi, da nisem. Ker sem jaz tisti, ki naju bom peljal čez ves ta strah.

Verjemite, vem, da ni tako lahko narediti tega koraka, kot se bere. Vem, da je laže vztrajati v poznanem, pa četudi nosi s sabo strašljivo osamljenost, da je laže biti sam kot ponovno odpreti srce ljudem. Verjamem in vem pa tudi, da se da. Ena bodica za drugo, počasi, pa boste prišli do oklepa. Ki enkrat ne bo več iz jekla, ampak se bo počasi talil ob novem zaupanju in ljubezni. Počasi, kot se tali snežak spomladi … In od njega bo ostala le še lužica …

In upam, da boste naslednje leto takle čas že čofotali po tej lužici in se boste lahko veselili z mano in mojimi pričakovanji neznanega. Lep december vam želim.