skip to Main Content
031 317 311 info@andrejatasic.si Andreja Tasič

Drobne radosti

Zjutraj sem med sprehodom razmišljala o radosti. O tem, ali sploh še znamo uživati ob majhnih stvareh. Ali iščemo nedosegljivo srečo – ker ko bomo enkrat dosegli to in to, bomo pa srečni? Takrat bomo pa uživali? Takrat pa bomo zajemali življenje z veliko žlico! Pa je življenje res namenjeno temu? Hlastanju po več in več, po veliki žlici? Kaj pa majhne radosti?

Bili so časi, daleč daleč v preteklosti, ko sem znala uživati, ko je bilo življenje lepo, ko nisem razmišljala, ampak samo uživala življenje tako, kot je. Res sem ga imela rada. Nato se je nekje zalomilo, ni več šlo, z vso silo so se začele prebujati rane, ki so kričale, naj jih končno vidim, zakrpam, sprejmem … Majhne stvari niso bile več pomembne, hlepela sem po več in več, po sprejetosti, po občutku pripadnosti, ljubezni … In ko bom dosegla to in to, me bodo vzljubili, bom pa pripadala. In sem bila kot majhen kuža, ki naredi vse za svojega gospodarja, želela sem ustreči vsem, misleč, da mi bo to prineslo ljubezen, cenjenost, spoštovanje in pripadnost. Hlepela sem po teh stvareh in jih iskala na napačnih krajih. In ko jih nisem našla, sem začela bežati, stran, samo stran, od vsega in vseh. In se delala močno, dokler moja moč ni počila, se raztreščila na drobne koščke … In je bilo treba začeti življenje na novo. Kot nebogljeno dete, ki komaj pogleda v svet in se mu čudi in se uči abecede življenja.

In je počasi začela pronicati vame lakota po življenju, lakota po ljudeh, lakota po odnosih. Počasi, res počasi sem jo začela hraniti. Počasi sem začela taliti oklep, počasi sem ponovno začela zaupati, počasi sem ponovno začela verjeti, odpirati svoje srce, se začela sprejemati. Kajti ugotovila sem, da lahko še tako hrepenim po sprejetosti, a je ne bom našla, dokler ne bom sprejela same sebe. Lahko še tako hrepenim po ljubezni, a je ne bom našla, če jo bom iskala zunaj sebe. Lahko še tako hrepenim po sočutju, a ga ne bom našla, če ga ne bom najprej sprejela v sebi in ga naklonila sebi. Lahko še tako hrepenim po sreči, a je ne bom našla, dokler je ne bom našla v sebi. Lahko še tako hrepenim po odnosu, a ga ne bom našla, dokler ne bom v odnosu s sabo. Z vsem, kar sem. Z lepimi in manj lepimi stvarmi.    

In danes? Danes je ni večje radosti, pa tako majhna je, ko grem zjutraj ven, v naravo, ko vidim svojo pesjanko, kako uživa, kako deli z mano ljubezen do zime, do snega; ni je večje radosti, pa tako majhna je, ko zunaj srečam ljudi in si namenimo par besed; ni je večje radosti, pa tako majhna je, ko sem sama v objemu narave; ni je večje radosti, pa tako majhna je, ko vidim sprejetje v očeh drugega; ni je večje radosti, pa tako majhna je, ko vem, da tudi če pride težek trenutek, bom šla čez; ni je večje radosti, pa tako majhna je, ko vem, da so ljudje okoli mene srečni; ni je večje radosti, pa tako majhna je, ko vem, da lahko nekomu podam roko, sem z njim v njegovi bolečini; ni je večje radosti, pa tako majhna je, ko vem, da sem našla mir v sebi; in, končno, ni je večje radosti – ta pa res ni mala –, ko vidim, da ljudje, ki pridejo k meni na terapijo, delajo drobcene korake naprej. Takrat je pa moje srce polno. Ne samo radosti, pač pa ljubezni. Ogromne, vseobsegajoče.

Tako malo, boste rekli, pa je zadovoljna. Zadnjič me je na predavanju ena gospa vprašala, kako sem lahko ob vsem tem, kar slišim in vidim, še tako optimistična. Res mi je še pozneje dalo misliti to vprašanje. Prevpraševala sem se, ali sem res ali je to nekaj lažnega, zato da se kažem boljša, kot sem. Pa sem prišla do odgovora, da je res. Ker resnično verjamem v to, da smo ljudje v svoji osnovi dobri, ne pa »žleht«, ker zaupam v ljudi, čeprav kdaj dobim pod nos, da sem naivna (tudi če sem, jo dostikrat plačam, to svojo »naivnost«, pa kaj, saj je moja!), ker verjamem vanje in v njihovo moč.

In to je to. To so te moje drobne radosti, zaradi katerih je življenje tako presneto čudovito. To so te drobne radosti, zaradi katerih preživim tudi v najtežjih trenutkih, tudi ko se kdaj še vedno počutim najbolj samo na svetu, tudi ko kdaj ne morem pomagati, tudi ko kdaj čutim trpljenje najbližjega, pa ne morem ničesar drugega kot samo biti z njim.

In ja, trdno sem prepričana, da so te drobne radosti tiste, ki delajo življenje življenje. Zaradi katerih sem, kar sem, in smo, kar smo. In želim, sebi in vam, da jih doživimo čim več.

This Post Has 0 Comments

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Back To Top