skip to Main Content
031 317 311 info@andrejatasic.si Andreja Tasič

Karkoli že bo, naj bo …

Ob rojstnem dnevu pridejo čestitke, take in drugačne, pridejo besede, take in drugačne … In vse pogrejejo srce v svoji iskrenosti. Ko se kar naenkrat, ponovno in znova in spet in spet z začudenjem sprašujem, ali je to res namenjeno meni in ali imam res okrog sebe ljudi, ki me začutijo, ki vedo, kdo sem jaz, ki vedo, kakšna sem jaz, pa me imajo vseeno – radi. Noro. In še bolj noro je, da to resnično verjamem in čutim, da si to upam, da me ni več strah, da bo minilo. A tudi če mine, si rečem: karkoli že bo, naj bo. Še vedno je bilo.

Vsak ima v svojem srcu skrite želje, vsak ima neke cilje, proti katerim gre, a ob rojstnodnevnih voščilih, ki so zajemala prav te besede, naj se mi uresničijo želje, ki jih imam, cilji, ki jih še imam pred sabo, sem se konkretno zamislila. Kaj pa so (še) moje želje? Kaj pa so (še) moji cilji. Seveda jih imam, kako da ne, ampak so tako majhni, da se mi zdi skoraj nerodno govoriti o njih.

Minulo leto je bilo težko. Lahko rečem, da eno izmed najtežjih v mojem življenju. Preizkušenj, takih in drugačnih, nebroj. Veste tisto, ko se ti zdi, da pa vendar ne more biti še kaj? A se vedno najde še nekaj. Ko se mi je zdelo, da me iz dneva v dan tisti tam zgoraj preizkuša, ali bom zdržala ali ne. Ali bom zmogla iti naprej ali ne. Ali bom padla ali ne. Ali bom dvignila glavo ali klonila. Pa sem šla. Rinila z glavo skozi zid, skočila, preden sem pomislila, in rila in rila skozi gosto rastje, skozi gosto ostro grmovje in bila znova in znova opraskana, znova in znova sem se spraševala, ali je vsega tega res treba, dokler se nekje nisem nehala boriti na slepo. Dokler si nisem rekla: naredila bom vse, kar zmorem in znam, potem pa, karkoli že bo, naj bo. In bo. Še vedno je bilo. In je bilo. Nekaj najbolj krutega je prineslo nekaj najlepšega. Najhujša bolečina se je prelila v najmočnejšo ljubezen. Najhujša rana je nehala krvaveti in ustvarila najlepši možni cvet.

In zato moje želje niso velike.

Želim si, da bi bili moji najbližji in moji prijatelji zdravi. Želim si, da bi bili srečni. Želim si, da bi našli tisto, kar (še) iščejo. Želim si, da bi bila moja mama še tako čila, polna energije in življenja, kot je. Dogovorjeni sva, da če ne drugega, počaka na zagovor mojega doktorata. In morda, kdo ve, prav zato malo zavlačujem z njim. Vem, otročje, pa kaj naj, če je pa v meni tisti mali otrok, ki na »stara leta« dobiva vedno več in več kril in mu puščam, da leti, poleti visoko in še više.

Želim si, da bi ljudje, ki prihajajo k meni na terapije, našli moč in upanje in ljubezen. Ker je to zame neskončna nagrada, ker je v meni do njih ena neskončna ljubezen, ker vem, da zmorejo, ker – preprosto – verjamem v prav vsakogar od njih.

Morda za koga nenavadna želja, ko pa sem vendar ravno prej napisala, kako hudo leto je bilo minulo, pa je: naj bo življenje z mano táko, kot je bilo to leto. Lahko izpusti kako hudo stvar, ne bom nič jezna, a v celoti mi je pa dalo toliko kot še nobeno doslej. Ker mi je dalo spoznanje, da zmorem marsikaj, v kar sem prej dvomila, ker mi je dalo sočutje, ki ga prej še nisem v polnosti poznala, doživela, ker mi je omogočilo (kruto) spoznanje, da je smrt, v vsej svoji neskončni krutosti, le del življenja, ker mi je dalo bližino z ljudmi, ki mi jih je prej omenjena (ne)znanka pobrala, in končno, ker mi je dalo ljubezen, neuničljivo, nepopisno lepo, ki se je skrivala v meni, a sem jo sramežljivo zakrivala, ker se mi je zdelo, da je pa vendar ne smem tako odkrito kazati. Vse to si želim, da se ponovi. Ampak, znova in znova in spet in spet: karkoli že bo, naj bo …

This Post Has 0 Comments

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Back To Top