Psihoterapija? Zakaj že?

Zakaj bi pa šel na psihoterapijo, saj vendar nisem nor?!? Tja hodijo samo tisti, ki so šibki, ki svojega življenja ne zmorejo obvladati sami … Na psihoterapijo pa že ne grem, kaj mi bodo prali glavo, jaz vse zmorem sam, ne potrebujem nekoga, ki mi bo solil pamet, kaj naj počnem s svojim življenjem … Da bo nekdo kopal po moji preteklosti, moji družini? Zakaj le? Vse to sem že preživel, zakaj bi se ukvarjal s preteklostjo, pomembna je sedanjost in prihodnost. Psihoterapija, psihoterapevt?!? Lepo vas prosim!

Vam je to kaj znano? Meni je. Priznam, tudi v meni je psihoterapija pred kar nekaj leti vzbujala podobne občutke. Ker jaz sem pa vendarle močna, ker jaz pa vendar vse zmorem sama, ker jaz pa res ne bom iskala pomoči nekega tujca, nekega psihoterapevta, kaj vam pa je?!? Da mi bo nekdo govoril, kaj naj počnem, kaj je zame dobro, mi dajal neke nasvete, ki jih itak ne bom poslušala, kaj šele upoštevala, ki bo brskal po mojih skrivnostih, ki bo zahteval, naj se mu razkrijem. Ne, hvala. In to sem si govorila v obdobju, ki je bilo najbolj mračno v mojem življenju! V takem, ko bi najbolj krvavo potrebovala nekaj takega, kot je psihoterapija. A sem vztrajala, ker sem trmasta. Vztrajala sem tako dolgo, dokler se mi ni življenje sesulo skoraj na prafaktorje, dokler nisem ždela v globokem blatu, iz katerega so usta še komajda hlastala po zraku. Takrat sem nekako zbrala pogum in poiskala psihoterapevtko. In ravno pomoč, opora tujca oziroma v mojem primeru »tujke psihoterapevtke«, kolikor sem prej v svoji nevednosti udrihala čeznje, mi je pomagala zlesti iz največjega blata, v katerem sem se kadarkoli znašla. Tako sem sama sebi živ dokaz, kako se da obilno najesti zarečenega kruha.

In psihoterapija? Spoznala sem, da ni noben bav bav, nič strašnega ne skriva v sebi. Nihče ti ne daje nasvetov, kot sem naivno mislila, nihče ti ne govori, kaj moraš narediti, in nihče ne gre brskat tja, kamor si ne želiš iti. Je nekaj, kar ti lahko olajša življenje, te nauči prisluhniti sebi, svojemu telesu in čustvom. Psihoterapija nudi prostor, v katerem si pomemben samo in izključno ti. Kaj je lahko lepšega?

Res je, da psihoterapija ne pomeni sajenja rožic in nič ti ni podarjeno, včasih se je treba nagarati, da se odpre en zares majhen košček skrite notranjosti, a to garanje je vredno vsega zlata. Ker ni lepšega od tega, da začneš enkrat prepoznavati, zakaj nekaj počneš, kot počneš, zakaj se vedno znova zapletaš v podobne odnose, zakaj se odzoveš, kot se, zakaj te prizadenejo dejanja ali besede, ki drugega pustijo ravnodušnega, in zakaj pelješ svoje življenje točno po tej poti in ne po kateri drugi. 

Življenje nam prinaša lepe in težke trenutke in včasih se znajdemo v brezizhodni situaciji, iz katere si ne znamo pomagati sami. Vrtimo se v začaranem krogu prepiranja s samim sabo, partnerskih prepirov, družinskih sporov, kar nas lahko privede do zlorabe alkohola ali drugih substanc, do depresije, tesnobe, prehranjevalnih motenj, paničnih napadov in še in še. In takrat, ko je vsega preveč, ko se nam zdi, da bi bilo najbolje, da se odpre zemlja in nas pogoltne, ko se ne zmoremo sami spopasti s težavami, ko pogovor s partnerjem ali partnerico, prijatelji ali sorodniki ne pomaga več, je morda čas za naslednji korak, in to je psihoterapija.

Na psihoterapiji je čas namenjen samo vam. Ali vama s partnerjem. Ali vajini družini. Samo in izključno vaš čas je; terapevt vam sočutno prisluhne, nudi varnost in zaupanje. Vse, kar poveste, ostane med vami in psihoterapevtom. Nobena stvar ne uide drugam, kajti psihoterapevti smo z etičnim kodeksom zavezani k temu, da vse, kar poveste, ostane med nami.

Marsikdo me vpraša, kako izbrati pravega psihoterapevta. Vsakemu povem, da moraš začutiti varnost in zaupanje, brez tega ne gre. In ne, ni treba vztrajati, če vam nekdo ne ustreza. Vedno in povsod je treba poslušati samega sebe in upoštevati, kaj pravi vaše telo. Konec koncev greste na psihoterapijo zaradi spremembe, ker veste, da vam lahko pomaga vrniti ljubezen do življenja, poiskati izgubljeno samozaupanje, spoštovanje in ljubezen do samega sebe. Je pa res tudi to, da smo ljudje različni; kar ustreza enemu, ni nujno, da bo tudi drugemu. Tako je tudi s psihoterapevti; če je vaš prijatelj z nekom zadovoljen, ni nujno, da bo ustrezal tudi vam. Zanesite se na svoje občutke …

Terapevt vam stoji ob strani ves čas vaše spremembe, vaše rasti. Ni vaš rešitelj, je samo spremljevalec na vaši poti. Kreator svoje spremembe, svojega življenja ste torej vi. Boste poskusili?

Pa še simpatičen filmček o tem, kaj je psihoterapija: