Spoštovanje?

Zadnje dneve se precej ukvarjam z vprašanjem spoštovanja. Kaj to sploh je? Kdo nam je vbil v glavo določene zapovedi, ki se jih strahoma držimo?

Ko sem bila majhna, mi je bilo v glavo vbito, da je treba spoštovati starše in starejše ljudi. Marsikdo se bo tukaj obregnil ob cerkveno vzgojo, ampak mi, ki smo še živeli v drugih časih, se najverjetneje spomnimo tudi tiste vrstice v pionirski zaobljubi, kjer smo obljubili, da bomo spoštovali starše in starejše ljudi. Tako da smo bili s to modrostjo čez in čez prežeti.

Pa da ne bo pomote, rada imam starejše, na svojih sprehodih se rada ustavim in z njimi malce pokramljam, ker jim rada polepšam dan in ga posledično oni meni, ker rada vidim njihove oči, ko se zasvetijo ob misli, da je še nekdo, ki jim nakloni lepo besedo. Trudim se biti prijazna, a če na drugi strani naletim na nespoštovanje, se konča tudi moja prijaznost. Ker kako naj spoštujem starejšo gospo, ki na kolesu preklinja za mano s kletvicami, ki jih ne slišiš kar tako, ker je nisem slišala, ko je želela mimo mene in se ji nisem pravi čas umaknila? Okej, zdaj sem starejša in se lahko sama odločam, kako se bom odzvala in ali je kak človek zaradi svojega vedenja vreden spoštovanja ali ne, ko sem bila majhna, pa tega nisem zmogla. Pa ne krivim svojih staršev za to krilatico, tudi oni so to zapoved dobili v svojih genih, ampak ob vsem zdajšnjem zavedanju je morda čas, da se tega malce osvobodimo.

Trdim, da si je treba spoštovanje zaslužiti, ker mislim, da gre za vzajemni odnos. Če si ti do mene spoštljiv, bom taka tudi jaz do tebe. V mislih, besedah in dejanjih. Če pa nisi – le zakaj bi morala biti jaz do tebe? Ker si starejši? Modrejši? Pa starost s sabo resnično pri vseh prinaša tudi modrost? Ker če jo, bi se potem morali mi vsi zavedati, da se na primer mladi ljudje še iščejo, da kdaj naredijo kako neumnost, da so drugačni, kot smo bili mi, ker je njihov zapis malce drugačen od našega, ker živijo drugačno življenje – pa to še ne pomeni, da so kaj manj vredni spoštovanja in je treba vsevprek vpiti, kako zelo nespoštljivi so. Ker če smo mi nespoštljivi do njih, kako lahko pričakujemo, da bodo oni spoštovali nas?

In starši … Starše je treba spoštovati že zato, ker so nam dali življenje. Pika. Pa je to res? Velja to za vse? Lahko nekomu, ki so ga na primer starši zlorabljali, dovolimo, da se tega (straho)spoštovanja znebi? Da nam ni treba govoriti o spoštovanju, češ bili so naši starši in že samo zaradi tega vredni spoštovanja? Če nas je nekdo rodil in iz nas naredil samo zadovoljevalca svojih potreb – ga moramo zato spoštovati? Ker strahospoštovanje pač ni enako spoštovanju. Prvega nam vbijejo v glavo, za drugega se kot odrasli lahko odločimo sami. 

Vsak človek je individuum zase in kot tak odgovoren zase, za svoja dejanja in svoja čustva. Zato bom za konec dodala samo še nekaj v premislek: preden začnemo udrihati po drugih in se pritoževati, da nas ne spoštujejo, se raje vprašajmo: ali jaz spoštujem njega, njo ali njih?