Kje sem pa jaz?!?

Ljudje zelo težko pogledamo vase in zelo težko sprejmemo odgovornost za svoja dejanja, kaj šele za svoja čustva. Ker je laže, da je odgovoren, ne samo odgovoren, kar kriv, za vse, kar se dogaja z nami, nekdo drug.

Vzgojiteljice v vrtcu ne opravljajo dobro svojega dela, pa učitelji so zanič, pa profesorji, tisti tam itak pojma nima, ne vem, kaj sploh dela kot profesor na fakulteti, pa šef v službi zahteva nemogoče stvari, da o tem, da se pametnega moškega ali ženske sploh več ne da dobiti, ne bom izgubljala besed, politikov in politike pa niti ne bom načenjala … Saj vam je poznano, a ne, to udrihanje vsepočez? Pa to je tisto »zunanje«, kaj pa notranje? On je kriv, da se jaz slabo počutim, ko bi le nehal delati to in to, bi bilo bolje, bi bilo vse lepše … Ko bi le ona bila malce drugačna, bi bilo toliko laže …

Ali pa tista tolikokrat slišana: nikjer se ne da spoznati normalnega parterja ali partnerice; vsi moški so taki, vse ženske so take … Brezzveze se sploh truditi karkoli začenjati, saj je itak vse obsojeno na propad.

Verjamem in vem, da je laže s prstom kazati na druge, kot se obrniti vase, prisluhniti odgovoru na vprašanje, kdo sem pa jaz, kje sem pa jaz, kaj pa lahko jaz naredim, da bo nekaj drugače, morda celo bolje?

Ker je laže obsojati druge kot sprejeti, da morda pa mi nismo nečesa najbolje naredili. Ker je laže reči, da je nekdo prezahteven do nas, kot se spoprijeti z lastno nemočjo, ki nas drži, da capljamo na mestu. Ker je laže reči, da je nekdo drug kriv za naše počutje, kot se soočiti s tem, kar je že v nas, kar se ob drugem zgolj prebuja v nas.

Ker je laže kazati s prstom na partnerjev alkohol, kot se soočiti s tem, čemu v najinem odnosu dejansko služi; kot pa se soočiti s posledicami, kaj bi bilo, če bi on nehal piti. Potem bi bilo bolje, a ne? Pa bi bilo res? Kaj pa če bodo potem prišli na plan drugi problemi?

Ker je laže kazati s prstom na partnerjevo nepripravljenost pokazati čustva ali govoriti o njih, kot se soočiti s tem, da nam pa morda to vseeno ustreza, ker če bi se začel pogovarjati, bi se morali tudi mi odpreti, to pa v nas zbuja grozo in strah.

Ker je laže govoriti o tem, kako zelo nepravičen je svet (pa drži, dostikrat je popolnoma krivičen, da ne bo pomote!), kot se soočiti z njim.

Ker je laže (vstavi poljubno) …

Pa če bi začeli gledati nase? Pa če bi začeli brskati po sebi namesto po drugem? Pa če bi začeli poslušati in prepoznavati svoja čustva? Pa če bi pod drobnogled dali sebe? Težko je, precejkrat nekaj najtežjega, česar se lotimo v svojem življenju, a ko se naučimo, nekaj najlažjega in najboljšega, kar smo storili zase. Boste poskusili?