Ah, ta alkohol!

Toleranca do alkohola v Sloveniji je enormna; sprejemljivo je, da se gre vsak ali vsak drugi vikend zabavat in se napit do konca. Sprejemljivo je, da se alkohol toči skoraj povsod; sprejemljivo je spiti šilce žganja, ko si slabe volje, ko si žalosten, pa konec koncev, ko si vesel tudi … Izgovorov, tudi tistih, ki jih pes na repu prinese, malo morje. Po drugi strani pa prav toliko obsojanja ljudi, ki naredijo točno to – najdejo vsak izgovor, da lahko pijejo.

Pa se vprašam: ni vsaj paradoksalno, če že ne kaj drugega, po eni strani s tako strpnostjo sprejemati vseprisotnost alkohola in dnevno, tedensko ali mesečno pijančevanje, po drugi strani pa obsojati tistega, ki je šel čez mejo? Saj nekdo je zabaven, ko nekaj spije, a ko postane zasvojen, se ga pa dajmo izogibati in ga obsojati in se norčevati iz njega. Ker hvala bogu je to on ali ona, ne jaz ali moj bližnji … Ker meni se pa to ne more zgoditi. Tudi tisti, ki je sprva pil zmerno, prav tako kot vi, si ni mislil, da bo pristal tu, kjer je zdaj, torej …?

Ko pišem ali govorim o alkoholu, imam vedno občutek, da sem med dvema ognjema. Na eni strani so ljudje, ki imajo težave z alkoholom, na drugi strani svojci, ki so živeli ali pa še živijo z nekom, ki se ne more rešiti zasvojenosti. Prvi so veseli, ker nekdo piše o njihovih težavah, drugi bi me najraje linčali, češ da jih zagovarjam, ker si zagotovo niti predstavljati ne znam, kako je živeti z alkoholikom ali imeti bližnjega, prijatelja, ki trpi zaradi te bolezni.

Pa sploh ne gre za zagovarjanje, kaj šele za opravičevanje. Gre le za razumevanje, slišanje in sočutje do ran enih in drugih. Katastrofalno se je znajti v primežu alkohola in katastrofalno je po drugi strani gledati človeka, ki ga imaš rad, kako se uničuje, in se ob tem počutiti popolnoma nemočnega.

Pa se sprašuješ, ali je s tabo kaj narobe, da človek ob tebi toliko pije? Pa če bom naredil to in ono bolje, bo pa nehal piti … Pa žal njegovo ali njeno pitje ni v rokah svojcev, odločitev je njegova ali njena. On ali ona se mora spopasti s tem, kaj zakriva z alkoholom, kaj je spodaj, kaj so tisti boleči občutki, s katerimi ne more zdržati. Naloga svojcev pa je, da poskrbijo zase, da pogledajo vase in se začnejo spraševati, kaj njim v odnosu pomeni partnerjev ali partneričin alkohol. S katerimi bolečimi občutji pa se oni ne morejo in zmorejo spopasti v odnosu in je partnerjevo pitje tisto, ki prekriva njihove boleče točke … Vem, težko je slišati te besede, a dlje ko vztrajamo z nekom, ki je zasvojen z alkoholom, in si zatiskamo oči pred težavami, ki jih njegov alkohol prinaša njemu in meni in najinemu partnerstvu, bolj ga v njegovem pitju nehote podpiramo.

Pa da se vrnem na začetek: kakšno popotnico nudimo zanamcem s tako toleranco do alkohola? Kako jim prepovedati piti, kako jih opozarjati na nevarnosti in pasti alkohola, če je pa to vendar naša folklora, brez katere očitno ne zmoremo in ne znamo?

Ah, ti ljubi alkohol, nikoli dokončana zgodba, polna paradoksov …