Preprosto ljubezen

Dan sem začela z mislijo na ljubezen, pa naj bo tudi konec dneva tak. Popoldne sem bila na sprehodu s svojo psičko, ko je po svoji stari navadi začela na ves glas pozdravljati psa v daljavi. Mimoidoča starejša gospa je mislila, da pozdravlja njo, in začeli sta pogovor. Moja štirinožka z volčje tulečim glasom, gospa z nežno prigovarjajočim. Prav lepo ju je bilo opazovati, tale njun pogovor, njuno medsebojno nežnost, njuno hipno srečo. Da sem jo lepo vzgojila, da tako pozdravlja ljudi, sem slišala reči gospo, ob čemer sem bila iskrena in ji povedala, da je ta njena neizmerna ljubezen do ljudi – prirojena, nič naučena. Spregovorili sva še par besed, nato je sledil še moj skoraj obvezni: »Srečno, gospa. Lep dan vam želim,« in sva odhlačali naprej.

Zamislila sem se: kako zelo malo je bilo potrebno, da smo bile srečne kar tri, gospa, pesjanka in jaz. In kako zelo malo je potrebno, da pokažeš ljudem, da jih imaš rad, tako zelo malo, da pokažeš, da ti je mar, za sočloveka, za žival, za naravo …

Včasih se nasmehnem, ko na svojih sprehodih pozdravljam neznance, ravno tako, kot sem to včasih počela doma, v svojem rojstnem kraju, kjer je bilo obvezno pozdraviti starejše ljudi, vsaj tako so učili mene, in vidim njihove začudene poglede, kaj jih zdaj tukaj pozdravlja ena neznanka. Pa tukaj ne gre za obveznost, gre za tisto preprosto pozornost, osnovno ljubezen, osnovno življenjsko radost, ki jo lahko delim z ljudmi. In sem srečna, če moj pozdrav osreči drugega. In sem srečna, ko opazujem, sploh starejše ljudi, kako se jim zasvetijo oči, kako jim nasmeh olepša obraz, ko jih pozdravim, in kako za hip pozabijo na vse skrbi, ko se sklonijo k moji pesjanki in se z njo pogovarjajo.

Tako čisto na tiho in iskreno se vprašam: bi bila brez svoje psičke taka? Kolikokrat me opozori na kakšno stvar, mimo katere bi, hiteča, preprosto poletela. Kolikokrat me opozori na borovnice, pa maline in robide, ki jih ima tako zelo rada. Kolikokrat na ptice, ki letijo po zraku! Kolikokrat na srne, ki se pasejo blizu naju in bi jih tako zelo rada preganjala, pa jih ne sme in sme samo z mano opazovati njihovo milino? Kolikokrat bi spregledala kakega človeka, če ga ona ne bi s takim veseljem pozdravila? Kolikokrat bi … preprosto zamudila življenje? Če ne bi bilo nje, bi bila sposobna tako zelo imeti rada ljudi? Bi bila sposobna takega sprejemanja, kajti ona sprejema vse?

Morda nam pa živali kažejo točno to, česar si želimo vsi, pa tega ne znamo niti izraziti niti pokazati – kako imeti rad ljudi okoli sebe in kako to ljubezen tudi sprejeti od drugih. Da ni pomembno, kako nekdo izgleda, kako je oblečen, je reven ali bogat, pomembno je samo, da je človek, iskren v svoji človeškosti … Da smo vsi včasih dobre volje, drugič slabe, enkrat razpoloženi za vragolije, drugič zaprti vase, enkrat zadovoljni in vriskamo, drugič slabe volje … In si želimo samo tega, da bi bil ob nas nekdo, ki bi nas imel rad v vsem tem in z vsem tem. In kako si tudi drugi želijo samo tega. In mi jim to lahko damo, samo tisto osnovno človečnost moramo pokazati, samo en majčken nasmešek, samo en pozdrav, samo en pogled, ki pove, da nam je mar. Saj menda to ni tako zelo veliko, da ne bi zmogli? Kajti ljubezen je v vsej svoji veličini vendar tako zelo preprosta …