Nežnost in ranljivost – prekletstvo ali vrlina?

Verjamem in vem, da so imeli naši predniki res težko življenje in se niso imeli časa ukvarjati s tem, ali je življenje pravično ali krivično, ali v tistem edinem, ki jim je bilo dano, znajo poskrbeti zase, ali je partner dovolj spoštljiv do njih in še in še, kajti morali so preživeti – tako ali drugače. Zagotovo se v svojem boju za preživetje niso spraševali, kako bi bilo biti prijaznejši in nežnejši s sabo, kako biti ljubeznivejši do sebe in kako tega naučiti tudi svoje otroke. In jim ne zamerim, kot sem napisala, preživeti so morali tako ali drugače. Moja mama je enkrat dejala, nismo, nisem znala drugače. Če bi vedela vse to, kar vem danes, bi ravnala drugače. Zame je to več kot dovolj in vse, kar sem enkrat morala slišati.

Pa je danes kakorkoli drugače? Boste rekli, da je, pa vas vprašam še enkrat: je res drugače? V vsem znanju, ki nam je dano, in ob vsem zavedanju, ki ga imamo? Je drugače?

Res smo postali zahtevnejši glede svojega doživljanja, glede svojih odnosov, glede vsega, kar nas obdaja in določa, pa v tej svoji zahtevnosti to tudi uresničujemo ali zgolj pričakujemo od drugih, da bodo lepo ravnali z nami?

In res je danes drugačen čas, pa vendar živimo v obdobju, ko si – večinoma sami – povzročamo stres z nenehnimi obveznostmi, v katere silimo sebe in svoje otroke, z nenehnim dirkanjem okoli, z nenehnim primerjanjem z drugimi, begom pred sabo in svojimi čustvi. Bežimo pred vprašanjem, kdo sploh smo, kje smo sploh v tej nori dirki, kako ravnamo s sabo in drugimi, kajti enako pomembno, kot je bilo pomembno našim prednikom, je tudi nam – da preživimo.

Pa lahko v vsej tej borbi za preživetje vendarle kakšno stvar opustimo? Lahko v vsej tej noriji najdemo nekaj časa zase in za svoja občutja? Ne samo da govorimo o tem in smo oh in sploh pametni, kaj vse bi morali narediti, ampak začnemo to dejansko početi?

Koliko nas je preteklost določila, da moramo biti trdi? Da ne smemo pokazati nežnosti, ranljivosti? Koliko nas je naučila, da moramo biti samozadostni? Sploh vemo, kaj pomeni biti nežen s sabo? Biti sočuten do sebe? Biti empatičen?

Včasih me zaboli srce, ko ugotavljam, kako zelo malo nam pomaga sodobni čas, kako zelo malo v bistvu vemo, čeprav smo arogantni predstavniki svojega časa, ki pokroviteljsko zremo na svoje prednike. Ker oni so za svojo trdoto vsaj imeli svoj razlog, kajti sredi njive, košnje, pripravljanja drv za zimo, ob skrbi za živino … se ravno niso mogli spraševati, kaj ob vsem tem čutijo, kako živijo, zakaj jih partner ne pogleda lepše, zakaj ne čutijo več iskrice, zakaj je on ali ona tak ali taka … Pač tako je bilo in pika. Mi pa po eni strani govorimo o ranljivosti, po drugi se skrivamo za debelo kožo, da ja ne bo kdo videl v našo notranjost in nas prizadel, govorimo o nežnosti, a smo hkrati trdi do sebe, da boli celo telo, govorimo o sočutju, pa nismo niti toliko, da bi si privoščili počitek, ko zbolimo, govorimo o času, ki nas prehiteva in kako lepo bi si ga bilo vzeti zase, pa ga ob vsem pehanju za materialnim niti ne poskušamo poiskati.

Pa vprašam še enkrat. Smo res drugačni od svojih prednikov? Boljši? Bolje živimo? Oni so se po košnji, žetju, spravilu lesa … vsaj znali poveseliti, peli so, plesali, se družili … Vzeli so si vsaj tiste trenutke. Kaj pa mi?

Sama se odločam, vedno znova, za nežnost in ranljivost in zaupanje, tudi če jih še tolikokrat dobim po grbi zaradi tega. Ker je moje življenje, v to sem trdno prepričana, prav zaradi polnega doživljanja bogatejše. Pa vi?