Trenutek, vreden čistega zlata

Ljubiti samega sebe je zame ena izmed najtežjih nalog, ki jih pred nas postavlja življenje. Tudi za to, kot za vsako drugo stvar, je potrebna zavestna odločitev, sploh ker je treba utišati glasove, ki nam govorijo, da moramo postaviti vse druge na prvo mesto, zase pa poskrbeti, ko imamo morda še nekaj časa. Težava je, ko tega časa po navadi ni – ali pa si ga ne znamo, ne moremo ali ne zmoremo vzeti.

Pred časom sem šla s svojo psičko na sprehod. Obe sva uživali, ko sem tako mimogrede pogledala na telefon in preverila e-pošto. Čakala me je ena zadeva s prošnjo, da je precej nujno. Seveda je tista vedno hiteča Andreja v meni takoj pospešila korak, obvestila pesjanko, da zdaj je pa dovolj in da se nama mudi domov. Hodila je ob meni, pogledovala proti klopcam, mimo katerih sva hodili, in ob vsaki upočasnila korak in me pogledala. Zelo rada se ustavi ob njih in se pocrklja. Dopovedovala sem, sebi in njej, da pa res nimava časa, da se bova crkljali jutri, pa drugič, pa … Ko me naenkrat prešine, ej, Andreja, a se ti zavedaš, da si jo v jeseni skoraj izgubila? Pa a se zavedaš, da deset minut tistim, ki so mi naložili delo, ne pomeni ničesar, tebi in tvoji psički pa ogromno?! Samo par minut ne bo spremenilo ničesar, ne gre za življenje. Globoko sem zadihala, se umirila in se ob naslednji klopci ustavila. In nama obema privoščila umirjene minute. Navihan pogled, ki mi ga je pesjanka namenila, ko je dobila dovoljenje za skok na klop, in moj občutek umirjenosti, ki me je preplavil ob božanju nje – neprecenljivo. Samo par minut in, glej, svet se ni ustavil, delo je bilo pravočasno narejeno, morda celo še bolj skrbno, ker sem bila umirjena, to, da sem si vzela čas zase – ker božanje moje psičke je bil pravzaprav pravi balzam zame, ne samo užitek zanjo, saj vse, kar počnemo, počnemo zase, to najbrž tako ali tako vemo vsi –, pa je bilo dejanje ljubezni do sebe. Ja, brez skrbi, tudi jaz znam biti prav skopa z njo.

Koliko izgovorov poznamo ljudje, samo da se ne bi posvetili sebi, se srečali s sabo! Pa čas pa denar …, pa je oboje in še kaj samo izgovor. Samo beg pred samim samo. Samo beg pred umiritvijo, pred tem, kaj bomo našli, ko bo v naši glavi nehalo noreti, nehalo pregorevati. Kaj bomo našli spodaj? Nam bo to sploh še všeč? Bo to, kar bomo izrazili, bo to, da se bomo pokazali pristni, točno taki, kot smo, sploh všeč drugemu? Se bomo lahko s tem, kar bomo našli spodaj, sprijaznili? Vzljubili? Imeli radi?

Dostikrat slišim na terapiji, da bi na slabe plati samih sebe najraje pozabili in imeli radi samo lepo, samo svetlo, in naletim na začudene poglede ob vprašanju, ali se da tudi ta delček sebe pobožati, vzeti za svoje tudi tisto, kar nam ni všeč na sebi? In morda nas naslednjič ti delčki ne bodo več zapeljali, ne bodo nas več vodili v dejanja, besede, ki bolijo in prizadenejo. Nas in druge. A če tega nočemo videti, nočemo sprejeti, potiskamo nekam v najgloblje dele sebe, potem tam ostaja, se valja v blatu in se kopiči in kopiči. In namesto da bi sprejeli in se naslednjič morda drugače odzvali, to zanikamo, sovražimo, a se ne zavedamo, da s tem zanikamo in sovražimo tisti najbolj ranljivi del sebe, tisti del, ki najbolj potrebuje objem in tolažbo in ljubezen.

Jaz sem v tistem kratkem hipu spoznala, da nobena naloga ni tako nujna, da ne bi mogla počakati vsaj nekaj minut, da nobena stvar ni pomembnejša od te, da je človek v sebi zadovoljen, umirjen in ljubeč, kajti le tako lahko da nekaj več sebi in drugim. Takih dragocenih trenutkov spoznanj je izredno malo, zato se mi zdi toliko bolj dragoceno, da jim znamo prisluhniti in jih zagrabiti, kajti vredni so čistega zlata.