Spolne zlorabe? Ah, to se nas ne tiče …

Spolne zlorabe otrok so ena izmed tem, o katerih večina izmed nas noče niti slišati niti se o njej pogovarjati. Ker če se o tem ne pogovarjamo, za nas določena stvar preprosto ne obstaja, drži? A še kako obstajajo, še kako so prisotne v našem življenju, pa najsi si še tako zatiskamo oči in se pretvarjamo, da se to dogaja daleč stran od nas. Razumljivo je, da o tem težko govorimo, da v nas vzbuja nelagodje, ker gre za eno izmed najbolj zavržnih dejanj, ki jih lahko odrasel stori otroku, eden izmed najhujših zločinov nad telesom in dušo.

Bom takoj na začetku zapisala, da je telo človekovo svetišče, v katerega nima brez privoljenja pravice posegati nihče. Nikoli. Niti če hodi najstnica ali ženska pomanjkljivo oblečena po ulici sredi noči, to ni opravičilo za posilstvo. In ne, ni sama iskala tega. In ne, tudi če se je napila, to ni opravičilo. In ne, tudi če je prostovoljno šla z moškim v stanovanje in je tam rekla ne, pa jo je on posilil, to ni opravičilo. Enostavno: ker je rekla ne. In če najstnik zaupa svojemu učitelju, trenerju, starejšemu prijatelju, ko ga ta povabi, da bosta skupaj nekaj naredila, in ga ta posili, ta prostovoljni odhod z njim ne pomeni opravičila za posilstvo. In nikoli, lepo prosim, nikoli tega ne recite žrtvi posilstva, ker je odgovornost za posilstvo vedno in izključno na strani posiljevalca. Vedno. Ni olajševalnih okoliščin in jih nikoli ne bi smelo biti. In ne, tudi če nekdo reče, da se je napil in se ne spomni svojega dejanja, to ni opravičilo. In ja, da o paradoksu, kako je lahko alkohol opravičilo za posiljevalca in obtožba za žrtev, raje sploh ne bom zgubljala besed.

Že o tem težko govorimo, kako ne bomo zatiskali oči in ušes pred spolnimi zlorabami otrok? Tudi meni, priznam, ni lahko razmišljati, govoriti ali pisati o spolnih zlorabah otrok, a zadnja dva dneva sem preživela na izobraževanju, kjer smo govorili točno o tem. Ni mi bilo lahko zdržati z vsemi občutji, ki so se prebujala v meni, od nemoči, sramu in, ja, tudi krivde, da dopuščam(o), da se to še vedno dogaja, da je to še vedno tabu, da si žrtve še vedno ne upajo spregovoriti o tem, da se žrtvam večinoma še vedno ne verjame, da so zato ponovno zlorabljene, da se v njihovi nemi bolečini le redki postavijo na njihovo stran in da prav zaradi tega – molčijo.

Njihov molk je razumljiv, saj se večina spolnih zlorab zgodi v domačem okolju. In kako naj otrok sploh spregovori o tem, če pa je največji zločin nad njegovim telesom storil tisti, ki naj bi bil najbolj vreden njegovega zaupanja? Tisti, ki naj bi nudil varno okolje? Tisti, ki naj bi mu nudil ljubezen, tisti, ki naj bi zanj poskrbel? Če se že zgodijo prijave, pa mora iti žrtev skozi tako dokazovanje, da je ponovno in znova izpostavljena travmi?

In ta molk je za marsikatero življenje usoden, kajti če otrok ne dobi ustrezne pomoči, bo zlorabo potisnil nekam globoko vase, se je ne bo želel spominjati ali se je celo ne bo spomnil. Najverjetneje si tisti, ki tega ni doživel, ne zna in ne zmore predstavljati, kaj za otroka pomeni spolna zloraba, kaj pomeni ta poseg v njegovo telo, v njegovo dušo, v njegovo bistvo. Odvzeto mu je vse in občutek ima, da nima več nobenih pravic, da nima nobenega nadzora, nobene besede, da je v bistvu izgubil samega sebe in več ne ve, kdo je. In tega se žal ne da kar tako izbrisati, kajti zloraba se zapiše globoko v telo in tam ostane in spremlja človeka vse življenje.

In zato nam vsem polagam na srce: govorimo o tem, ne potiskajmo stvari na stran, ne delajmo se, da se to nas ne tiče, ne poglejmo stran, če vidimo ali sumimo, da se kje kaj dogaja, sploh tisti, ki ste zaradi svojega dela dnevno v stiku z otroki. Morda pa bo ravno naše negledanje stran enemu otroku pomenilo vrnitev otroštva, morda bo samo en otrok zaradi našega posredovanja živel človeka vredno življenje in morda bo samo en otrok rešen iz okolja, kjer trpi nečloveške muke.

In ne, spolne zlorabe niso nekaj, kar se nas ne tiče, ampak smo presneto soodgovorni, če nekaj vemo ali sumimo in ne prijavimo. Zaradi tega, ker zamižimo, zloraba ne bo izginila, zaradi tega, ker ne verjamemo, bo še en otrok izgubil zaupanje in še en pozneje odrasli se bo soočal s travmami, ki jih bo reševal na tak ali drugačen način. Posledice, ki bodo prisotne v njegovem življenju, pa se ne bodo dotikale samo njega, ampak tudi njegove poznejše družine in njegovih otrok. To pa je že širša slika, kajne?