Zbogom, 2020! Dobrodošlo, 2021!

Povsod lahko slišim, kako vsi komaj čakamo, da se dvajsetka poslovi in se začne enaindvajsetka, ko, tako seveda upamo, se bo vse vrnilo v normalno stanje. Ko se bomo lahko spet objemali, ko se ne bomo v strahu odmikali od drugih, ko bomo lahko šli na obiske brez mask, ko bomo lahko delali brez mask, ko bomo lahko šli po trgovinah brez mask in si privoščili razkošje poskušanja oblačil in čevljev kar tam, ko bomo lahko potovali blizu in daleč, skratka, ko bo svet spet normalen.

Kaj pa je normalno, je pa druga stvar. Najbrž nenehno pehanje za dobrinami ne spada sem, kajne? Pa nenehno lovljenje časa in samega sebe za rep, da bomo ujeli vse »življenjsko« pomembne roke, tudi ne? Pa da v vsem tem stresu pozabljamo nase in na svoje odnose, bržčas tudi ne? In pozabljanje na sočloveka po mojem mnenju tudi ne spada sem. Kaj je torej normala, v katero se tako zelo želimo vrniti?

Absolutno si tudi jaz želim drugačnega stanja, kot mi ga je omogočilo iztekajoče se leto, pa vendar moja duša hlepi po drugačni normalnosti, po tisti, v kateri bo človek vedno človek človeku. Po tisti, v kateri ne bomo odvrnili pogleda od trpečega. Po tisti, kjer bom jaz podala roko tebi in jo boš ti podal meni. Po tisti, kjer bo beseda tovarištvo ponovno dobila veljavo, ki v njej korenini. Po tisti, v kateri bo prišlo na plan sočutje do sočloveka. Po tisti, v kateri ne bo sovraštva. Po tisti, v kateri bo vsega dovolj za vse. Po tisti, kjer bomo kot na kakšni tekmi vsi združeni v isti želji: po zmagi človeka nad sebičnostjo in egoizmom in hlastanjem po vsem in še več in pozabljanjem na drugega in teptanjem drugega, da bo dobro meni. Po tisti normalnosti, kjer bom lahko jaz jaz in ti ti, brez obtoževanja in sovraštva in udrihanja in delitev. Po tisti, kjer bomo lahko živeli v miru in spokoju.

Bo to prinesla enaindvajsetka? Ne vem, upam pa lahko. Saj veste, sanjamo in sanjarimo lahko, vedno, pravzaprav je skoraj nujno, da se enkrat uresniči. Da bi se, pa moramo začeti, vsi mi, že danes, ne jutri.

Zatorej želim vsem nam:

😊 da začnemo ljubiti samega sebe, druge, naravo in vse stvarstvo,

😊 da začnemo živeti sočutno,

😊 da začnemo živeti iz sebe, se poglabljati vase in ne v druge,

😊 da začnemo podajati roke, ker enkrat se bo krog med nami zagotovo sklenil,

😊 da začnemo ceniti to, kar imamo (če ne drugega, je dvajsetka marsikaj razkrila, če smo le želeli videti),

😊 da se začnemo zavedati, da se vse začne in konča pri nas samih. Da moje dejanje vpliva na tvoje in tvoje na moje. Da nismo samotni otočki, pač pa del ogromnega občestva. In naša odgovornost je, kakšnega bomo zapustili zanamcem.

Srečno enaindvajsetko vam želim.