Brezzvezni prazniki!

»Ah, letošnji prazniki bodo čisto brezzvezni, ničesar ni, česar bi se lahko veselila,« mi je zadnjič potožila znanka. »Ne moremo na koncerte, pa vsako leto smo šli, ne moremo po stojnicah, pa tako smo se jih veselili, pravzaprav ni ničesar, česar bi se lahko veselila. Kaj pa ti, kaj boš pa ti počela?« me je pobarala na koncu. »Ah, nič posebnega,« sem zamahnila z roko in opazila sijaj v njenih očeh, češ, no vidiš, tudi ti si tam kot jaz. Hm, ja in ne. Nisem nadaljevala, da se praznikov neskončno veselim. Kot sem se jih – razen »temnih« let, v katerih sem se znašla – veselila od nekdaj.

Realnost z maskami, razdaljo, pomanjkanjem objemov in dotikov ter posledično vsesplošno stihijo nas že nekaj časa tišči k tlom, odsotnost veselja po ulicah je otipljiva, sploh ker ni vsakoletnega decembrskega blišča in vriska in smeha, ki si ga lahko včasih srečal na vsakem koraku, da ja nisi pozabil, kateri čas v letu je.

In letos je resnično drugače. Resnično težko je najti upanje, ko pa se zdi vse okoli nas mrtvo, kot da nam je nekdo ukradel veselje in smeh in vriskanje in radost, kot da resnično nimamo ničesar, česar bi se veselili.

Pa se sprašujem, ali mora ta letošnja drugačnost res biti tako slaba? Morda je pa lahko boljša, lepša kot pretekla leta? Morda pa lahko končno pozabimo na vse vsiljene in prisiljene zapovedi, kako mora biti, in ostanemo pri tem, kako si želimo, da bo? Morda pa se vendar imamo česa veseliti in radostiti?

Morda se lahko veselimo tega, da bomo namesto drenjanja po trgovinah ostajali več doma? Morda tega, da se lahko preizkusimo v svoji kreativnosti in izvirnosti, ki smo si ju pustili vzeti, ker je bilo vse na dosegu roke? Morda tega, da lahko k temu povabimo tudi svoje otroke, najbližje? Morda tega, da bomo čas praznikov, ki je bil včasih namenjen družinski intimi, tokrat res lahko preživeli tako? V intimi? V pogovorih, za katere nam je drugače zmanjkalo časa, v mirnem pripravljanju na nekaj novega, kar nas čaka v naslednjem letu, ne pa v dirkanju naokoli?

Morda pa se lahko poglobimo vase, v svoje želje in potrebe, toliko časa neuslišane? Morda pa lahko v miru prisluhnemo drugemu, kaj si pa on želi in potrebuje?

Morda pa je lahko letos resnično drugače. Lepše. Boljše. Mirneje.

Morda. Ne vem, kako se boste vi odločili, meni božičnih praznikov ne bo ukradel nihče. Ker jih čutim globoko v sebi. Ker mi pomenijo dosti več od zunanjega blišča. Ker mi pomenijo hkrati slovo in pozdrav novemu. Ker mi pomenijo tisto globoko notranjo radost, ki je ne more doseči in preseči nič, kar prihaja od zunaj. Ker prinašajo spomine na vonj po mamini potici, na po kadilu dišečo hišo, na star gramofon, na katerem so se vrtele božične pesmi, na skromna darilca, ki so bila za moje otroške oči izjemno bogata, na polno hišo, srečno dete, ki je bilo obdano z najljubšimi ljudmi. Na srce tega otroka, ki je bilo takrat polno ljubezni. In to je to, kar nosim v sebi od takrat. In to zame pomenijo prazniki. Bližino, mir, toplino, pesem in ljubezen. In ja, nikoli več ne bo, kot je bilo. Leta minevajo, praznovanja so vsako leto za odtenek drugačna, a tisto, kar nosim v svojem srcu, bo ostalo nedotaknjeno. In temu otroškemu veselju se nikoli nočem odpovedati. Pa najsi praznujem sama ali v družbi. In tega ne bom dala stran niti letos. Pa vi?