Grenko ali sladko? Izvolite izbrati.

Poslušam napovedi, kako naj bi se obračali prihodnji meseci. Polno negotovosti je, nikakor se tisto okence svetlobe noče in noče prikazati, ne pokaže se svetloba, ki bi ji lahko sledili, ki bi nas potegnila in vodila iz teme, v katero se je zagrnil svet in z njim mi. In si vsi želimo čimprejšnje rešitve, čim hitrejšega izhoda v sili, da bi ja nekdo potegnil zasilno zavoro in bi lahko skočili z drvečega vlaka pogube in se čim prej vrnili k prejšnjemu normalnemu življenju.

Kakšno pa je bilo to normalno prejšnje življenje? Kaj pa, če prejšnja normalnost že spada v zgodovino in je ne bo nikoli več nazaj? Kaj pa, če bomo morali vse zgraditi na novo? Se podati v novo normalnost? Bo to tako zelo slabo? Kaj pa, če lahko po vsem tem zgradimo resničen krasni novi svet, v katerega bomo predvsem mi sami vstopili drugačni? In je morda napočil čas, da se poslovimo od starega in se obrnemo proti novemu?

Bliža se moj rojstni dan. Nikoli sicer na veliko praznovan, a vedno sprejet z veseljem in radostjo in pričakovanjem, kaj bo prinesel, kaj bo prineslo leto, ki prihaja za njim. In hočeš nočeš se ob teh trenutkih zbudijo spomini na pretekla leta. Eni silijo na jok, drugi v kisel nasmešek, tretji v smeh in četrti v glasen krohot. In čustva, ki se ob tem prebudijo, so skladna s spomini. Vsa paleta njih se zmeša v eno čudno zmes, ki je na koncu, kakorkoli obračam, sladka. Ja, kljub težkim trenutkom, kljub obdobjem, ko ni in ni šlo, kljub temi, ki me je objemala in jaz njo, na koncu pristanem pri sladkem. Pa ne zato, ker sem izjemno sladkosneda, ampak ker je vse skupaj pripeljalo do nečesa sladkega, do tistega, ko lahko rečem, ej, življenje, skušalo si me in me preizkušalo in me še in vem, da me še boš, vem, da bom vedno pristala pri sladkem. Četudi najbrž še velikokrat z grenkim priokusom, a verjamem, da bo sladko vedno premagalo grenkobo.

In se sprašujem: se lahko tudi mi odločimo in skupaj začnemo graditi svet, slajši, kot je bil v preteklosti? Ker ko gledamo nazaj, marsikaj vidimo v idealizirani luči, a če pogledamo malce bliže, vidimo, da je bilo najbrž tudi v naših življenjih marsikaj odvečnega, marsikaj neprijetnega, a smo požirali, marsikaj, kar smo slabega naredili tudi mi sami, pa prikrivali pred sabo, marsikaj, na kar smo pristajali, pa nam ne bi bilo treba, marsikaj, kar je – tudi z našo pomočjo – širilo slabo namesto dobrega. Lahko s tem novim pogledom, novim zavedanjem morda sami začnemo širiti špranje, v katere bo lahko pokukala svetloba in razsvetila temo? Lahko začnemo graditi nekaj novega? Se lahko odločimo, da v tem našem svetu ne bomo več dopuščali sovraštva in zla in teme? Lahko tej odločitvi sledimo, četudi bo okoli nas obilje slabega? Lahko zdržimo v svojem svetu ljubezni in vanj povabimo tudi druge?

Lahko, čeprav bo zagotovo še hudo, to vzamemo v zakup in si grenko jed poskusimo posladkati sami? Ne čakajoč na druge, ampak smo enkrat mi tisti, ki lahko podarimo sebi in drugim začimbe, ki popestrijo življenje? Ga spremenijo v novo normalo?
Smo lahko mi tisti, ki bomo zahtevali, da se preoblikuje vse, kar nam je poznanega, ali bomo verjeli še naprej, da je nemogoče? Smo lahko mi tisti začetniki, ki bomo zahtevali, da se začne – pri nas in nato više in više in širše in širše – spoštovati življenje vsakogar? Smo lahko mi tisti, ki bomo rekli, ne, v mojem svetu tega sranja ne bo, in če ni v mojem svetu, ga ne bom dajal naprej. In če ti ne dopustiš, da vse to vstopi v tvoj svet, to ne bo moglo iti naprej. In če se mi vsi združimo v dobrem, slabo našega obroča ne bo moglo prebiti.

Idealistične misli? Pojma nimam. Morda. Morda samo obarvane s sladkostjo pričakovanja rojstnega dneva in vsega, kar mi bo življenje še pripeljalo na pot. Vem edino to, da bo predvsem od mene odvisno, ali si ga bom grenila ali sladkala. In ker sem sladkosneda, bom najverjetneje vedno izbrala slednje. Pa vi?

P. S. Pred dnevi sem se slišala s svojima po stažu najstarejšima prijateljicama in jima povedala, da letošnjega leta ne bomo upoštevale, ne bomo praznovale, ker so nam ga pravzaprav ukradli. In evo, sem se odločila, bomo živele eno leto dlje. Če pa to ni dobra stvar, potem pa nič! 😊