Brca v rit

Te dni nas je osrečil sneg. Lepo je bilo poslušati vrišč otrok, ki so se kepali, sankali, in vesele obraze staršev, ki so sodelovali v igri z najmlajšimi. Pa pride mimo znanka, poznam jo samo iz bežnih klepetov, s sprehodov, in začne negodovati, kako je zdaj pa še sneg! Kako bo treba pa zdaj čistiti avtomobile! In jo gledam vprašujoče, vem namreč, da nima avta, čemu se ravno nad tem pritožuje. No, pač ljudje bodo imeli zaradi snega težave, pove. Pa potke še niso sčiščene, kaj le počnejo, zagotovo grejejo svoje riti na kavčih, lenuhi! Jaz naj se pa ubijam po tem snegu! Obzirno navržem, da je pa morda bolje, da ostane doma, če se boji, da bo padla (sneg je še obilno naletaval in potk se ni dalo čistiti sproti). In sledi nova ploha besed, da zaradi teh lenuhov, ki niso sposobni sčistiti poti, ona pa že ne bo ostajala doma. Kaj hitro sem obupala, ker sem spoznala, da tako ali tako ne bom prišla nikamor, in da je bolje, da odidem, ker se mi ne da ukvarjati s (praznim) nezadovoljstvom ljudi, ki v vsaki stvari vidijo nekaj slabega.

Pa sneg je, za božjo voljo! Samo sneg. Kot vsako leto. Pa december je, mesec veselja, radosti, radodarnosti. Ampak pač vsak po svoje. Če je tej gospe udobno v njenem nerganju, kdo sem jaz, da bi ji govorila, naj se zazre vase in pogleda, kaj na tem svetu jo resnično mori in teži. Nima smisla, kajne, prepričevati prepričanega.

A saj smo tu in tam vsi podobni tej gospe, kajne? Ko se znašamo nad vsem in vsakomer, ki v resnici ni prav nič kriv za naše notranje stanje, za naše počutje? A koliko laže se je znašati nad snegom/dežjem/človekom kot pogledati, kaj je v resnici tisto, kar mi otežuje in greni življenje! Niti se nam s tem ne ljubi ukvarjati, ko je pa toliko laže pokazati s prstom na nekoga ali nekaj drugega.

Ampak – če kdaj, imamo pa letos res čas zazrtja vase. V svoje odnose z drugimi in sami s sabo. Boste rekli, da se ne da, da je preveč negativnega okoli nas, da bi se lahko v miru zazrli vase? Kaj pa, če je ravno obratno? Da se pa morda ravno v teh negativnih časih da bolje zazreti vase, kot če se nam cedita med in mleko? Boste rekli, ta spet sanja! Kako naj zdaj, ko me je strah, ko ne vem, kaj bo prinesla sedanjost, kaj šele prihodnost, ukvarjam sam s sabo? Morda res, a če pogledamo z druge plati – kdaj človek največ naredi zase? Takrat ko mu je lepo ali takrat ko se zgodi nekaj, kar ga zbudi in brcne v rit? Če smo iskreni, si bomo priznali, da ko smo v stanju dobrega, niti pomislimo ne, da bi se poglabljali vase, kajne?

In torej so tile časi, hočeš nočeš, priložnost točno za to. Ni lahko, seveda, uiti vsemu negativnemu, kar lahko ves čas poslušamo in vpliva tudi na nas. In imamo na izbiro: ali vztrajamo pri tem, da smo mi pravzaprav čisto okej, za vse, kar se nam v življenju dogaja, pa so krivi in odgovorni drugi, ali pa začnemo gledati vase.

Ker prvo je pravzaprav najlažje, a ne? Udobno ležati v toplini svojega zavetja in nergati nad svetom, kakšen da je. In če kdaj, je za to zdaj res idealna prilika. Za ostajanje na istem, za občutek, da itak ne moremo narediti ničesar, da bi spremenili karkoli, ker, a ne, saj vendarle vidimo, kaj se iz dneva v dan dogaja. Pač se prav nič ne da narediti. In obsedimo. V odnosih, s katerimi nismo zadovoljni, v službah, ki nam gredo na živce, v položaju, iz katerega si potihoma že leta in leta želimo priti, a nam je vse onemogočeno. Zaradi drugih, seveda, zaradi nas nikoli.

Druga pot pa, hja, je malce težja. Sprejeti odgovornost zase navkljub dogajanju okoli sebe. Vzeti v roke ogledalo in se iskreno pogledati v njem. Brez senc, ki jih nanj navidezno ali resnično mečejo drugi. Brez opravičil in brez kazanja prstov na druge.

Ja, ni lahko trenutno življenje, za nikogar. Kaj pa, če nam je poslalo eno konkretno brco v rit in zdaj čaka in opazuje, kaj bomo s situacijo naredili? Vsak sam in mi vsi skupaj? Kaj pa, če je reklo življenje, dovolj vas imam s tem uničevanjem samega sebe in vam bom poslalo opomnik, da začnite živeti drugače? Boste zmogli? Se boste začeli poglabljati vase in skrbeti zase, zato da boste lahko živeli pristnejše, v odnosih, v naravi, povsod? In najbrž nam šepeta, da tole stanje enkrat bo minilo, kakšni bomo pa iz njega izšli, je pa popolnoma naša odgovornost. Ker, saj veste, če ničesar ne naredimo, nas bo brcalo in brcalo v rit še naprej in naprej. Ali bomo na brce odgovorili ali jih pasivno prenašali še naprej, je pa odgovor, ki ga bo moral poiskati vsak v sebi.