Odločitve

Človek obrača, bog pa obrne, je po navadi govoril moj oče. Kako zelo so mi šle na živce njegove besede, njegova nenehna modrovanja! Sploh ko sem bila najstnica in polna same sebe in svojih lastnih modrosti! Ko se mi je zdelo, da sem že spoznala in prepoznala življenje v vseh njegovih pasteh in ga zajemala z veliko žlico.

A je imel prav do neke mere prav, to mi je in mi še življenje dokazuje iz dneva v dan. Pa vendar mi v njegovih besedah nekaj manjka … Sprašujem se: če se jaz potrudim za neko stvar, potem imam večjo možnost, da gredo stvari v smer, ki sem si jo zamislila, in jo bo tisti tam zgoraj pomagal potisniti v pravo smer? Ali pač ne?

Dostikrat pomislim na te besede ob partnerskih odnosih … Ko smo bili mladi, smo imeli idejo, kakšen naj bi partnerski odnos bil ali naj ne bi bil, ko pa odrastemo, spoznamo, da so bile naše ideje dostikrat iluzija, pravljične zgodbe, v katerih bosta (bova) oba živela srečno do konca svojih dni. Spoznala sta se, zaljubila, poročila, imata otroke in to je to … Pa žal ni tako. Dostikrat imamo občutek, da se je nekdo tretji vpletel (morda je to tisto, kar je imel v mislih moj oče, kdo ve?) in nam skvaril naše idealne načrte. Morda res. Morda se je vpletel nekdo tretji, a ta tretji je lahko praznina, ki jo čutimo v odnosu, je lahko neslišanost, ki jo občutimo, je lahko pomanjkanje pozornosti, je lahko občutenje nevrednosti in necenjenosti … Je lahko hip, v katerem se zavemo, da živimo z nekom, ki nam je pravzaprav tujec. Je hip, ko se pogledamo v ogledalo in vidimo obraz nekoga, ki ni srečen, ni zadovoljen, ni vesel, ki je pozabil živeti. In se vprašamo: je to res to? Je to res tista pravljica, ki smo si jo zamislili? Pa sploh ni toliko časa minilo od takrat, se nam zdi, kajti leta so minila kot blisk.

Takrat začnemo razmišljati, da bi bilo pravzaprav bolje končati odnos, se raziti, dokler še lahko imamo kaj od življenja, dokler ne bomo že vsi sključeni hodili okoli po svetu in obžalovali življenje, ki ga sploh nikoli nismo niti prav začeli živeti. Kaj bo kdo storil, je pravzaprav njegova odločitev, a upam in si želim, da je bila premišljena, da sta naredila vse, kar je bilo v vajinih močeh – če sta si tega seveda želela – da bi odnos ohranila. Kajti ko sta enkrat na točki razhoda, je težko karkoli popravljati za nazaj, čeprav marsikdo šele takrat prepozna, da je naredil napako, da je bila želja po razhodu pravzaprav krik po odnosu, poslednji obupan poskus biti slišan, biti viden, biti sprejet z vsem, kar je.

Pa se takrat, ko sta se že razšla, sploh še da vrniti nazaj? Kdaj? Jaz zagovarjam, da edino takrat, kadar sta oba pripravljena delati za odnos, kadar sta oba pripravljena vlagati v odnos, iti čez zamere, iti čez preteklost in na novo začrtati svojo pot. Ni lahko, se pa seveda da. Odnosi so ravno zaradi tega tako čarobni, ker imamo vedno znova možnost popravnega izpita. In takrat, ko se z vsem srcem odločimo, nas ne more več kar tako premetavati iz smeri, ki smo si jo začrtali. Bo pravljica? Morda. A vendar takšna, ki bo pravljična za oba.

Več o tem, kdaj, če sploh kdaj, nazaj v partnerski odnos, smo govorili tudi v oddaji Klepet ob kavi; če koga zanima, je vabljen k ogledu posnetka