Ah, saj so samo stari!

Na svojih dnevnih vandranjih s pesjanko srečujem precej ljudi. Mladih in manj mladih, resnih in nasmejanih, molčečih ali pripravljenih reči kako besedo ali dve. Med njimi je veliko starejših, ki se počasi premikajo po cestah ali stezah. Od nekdaj sem se dobro počutila v družbi starejših, morda zato, ker so precej prihajali k mojim staršem, k očetu, ki je znal pomagati iz zagat, v katerih so se znašli s papirologijo in se niso znali spopasti z njo, ali pa na klepet o politiki ali dnevnem dogajanju, ali pa samo na obisk. Spomnim se, kako sem, micena, ležala na njegovi trdi leseni mizi v kotu delavnice, šivalni stroji so ropotali, oni so jih s svojimi glasovi preglasili, jaz pa sem v tem ropotu sladko zaspala. No, pustimo to, da je znal oče koga tudi naplahtati in ubogi gospe, ki ga je spraševala, kdaj naj prestavi uro, dejal, da mora vstati točno ob treh ponoči in jo prestaviti nazaj. Gospa je to dejansko naredila, mi smo bili hudi, on pa se je smejal na vse grlo in nas gledal izpod svojih košatih obrvi z redko nasmejanimi očmi. Sprašujem se, le kako bi se počutil, če bi v zdajšnjem času slišal, da, ah, tole, kar preživljamo, pa itak ni nič, saj umirajo samo starejši. Dajmo jih izolirat’, pa bo. Po mojem bi grmelo iz njegove delavnice, da je kaj!

Decembra lani je moja nečakinja rodila sina. Ko mi je poslala sliko, na kateri sta njena bica, torej moja mama, in njen otrok, ki se gledata iz oči v oči, sem ji napisala nekaj podobnega kot: med njima je eno čisto posebno razumevanje. Eden je prišel, druga počasi odhaja, vsak v sebi pa nosita nam skrito vedenje in modrost.

In to je to, kar želimo z zamahom roke odpraviti, to povezanost med seboj in njimi. Ker ne gre samo zanje, gre tudi za nas, njihove zanamce, za nas, ki smo tu, kjer smo – v dobrem in žal kdaj tudi slabem – zaradi njih. Saj vendar nismo padli z neba, kajne? Nekatere smo poznali, drugih ne, nekateri so dali svoja življenja za nas, drugi so nam s svojim bojem omogočili našo sedanjost. Ja, tudi še vedno živi in živeči in ne samo umrli. Mi jih želimo pa z eno roko odpisati, češ saj bodo itak umrli. Moji so, tvoji so, naši so.

In njihova modrost nas je pripeljala do tod, kjer smo. Njihova fizično dosti težja življenja, kot so naša, dostikrat žuljave roke od dela, skrčen hrbet od napora in žalostna duša ob misli na (lačno) prihodnost nam omogočajo živeti lagodnejša življenja.

Lahko morda za hip damo sami sebe na stran? Lahko pomislimo, kako bo nam čez deset, dvajset, trideset let, ko bodo rekli, da smo itak za odpis. Mesec ali leto gor ali dol. Saj je vseeno. Svoje smo že doživeli.

Lahko morda ustavimo svoj korak in pogledamo starejše ljudi, neznance, ki jih srečujemo v svoji okolici, in jim namenimo glasen pozdrav, iskren nasmeh – ja, brez skrbi, vidi se tudi nad masko –, jim med svojim hitenjem lahko namenimo en sam drobcen trenutek? Da dobijo občutek, da so vidni in videni, da jim razbijemo trenutek osamljenosti, da jim damo vedeti, da so pomembni? Da jim damo občutek povezanosti, občutek topline, pa četudi samo za hip? Da vedo, da njihova življenja niso bila zaman, da niso nepomembni, ampak polni tistega, kar – upam – nas vse še čaka. Neslutena življenjska modrost, jezero vsega, nam še nedostopnega, skrivnost, ki jih vodi na drugo stran in jih pripravlja nanjo. Takrat, ko bo pravi trenutek zanje, ne takrat, ko smo se mi zanje odločili, da je čas, da gredo. In četudi to pomeni, da so se odločili, da je njihov čas. Ja, tudi na to ne moremo vplivati.

Moja pesjanka zna. Gre do gospe s hojico, se ustavi ob njej in čaka, potrpežljivo, da ji gospa nameni nekaj besed in jo poboža po glavi. Navadila se je ignorirati gospo, ki ima nadvse rada pse, a se jim v širokem loku izogne, ker se boji, da bi padla. Na ves glas in od daleč pozdravlja starejši par. Gospa vedno skriva v svojem žepu nekaj zanjo. Gre do starejšega gospoda, ki je pred kratkim ostal brez svojega ostarelega psa, in potrpežljivo sedi ob njem, da se gospod naužije dotika. No, njena slabost je v tem, da verjame tudi, da so vsi ljudje dobri in prijazni in je vsakič znova razočarana, ko kdaj ne dobi odziva, ki si ga želi. A vedno znova pozabi in verjame. Hm, no, v tem sva si zelo podobni. In če zna eno tako bitje, kot je pes, pa ne bi znali mi?