Življenje na dan mrtvih

Taki in drugačni spomini nas prevevajo v tem čudnem času, ko bi morali biti spomini namenjeni našim rajnim, pa se vendarle bolj kot z njimi ukvarjamo s tem, kako nam je bilo lepo pred letošnjim marcem, ko je naša dežela vrvela od življenja, ko smo od življenja vrveli mi. Ali smo tako živeli v resnici ali je bilo to samo plod naše iluzije ali domišljije, je pa že drugo vprašanje.

Je že tako, kot pravijo: dokler nečesa ne izgubiš, ne veš, kaj imaš. Dokler ne izgubiš ljubljenega človeka, se ti zdi samoumevno, da je s tabo, da je del tvojega življenja. Dokler ne izgubiš prijatelja, se ti zdi samoumevno, da ga imaš. Dokler ne izgubiš službe, pa četudi v njej jokaš in stokaš, kako ti je hudo, se ne zavedaš, da pa vendarle dobivaš sredstva, s katerimi se lahko dostojno preživljaš. In dokler ne izgubiš določenih ugodnosti in svoboščin, se sploh ne zavedaš, da jih imaš.

Še lani nam je bilo samoumevno, da se bomo prvega novembra zbrali v krogu svoje družine in se podali na pokopališča. Najbrž, vključno z mano, nihče ni pomislil, da to kdaj ne bi bilo mogoče. No, roko na srce, mogoče je tudi letos, a vendar posamično. Brez druženja. Brez objemov. Brez dotika. Brez vsega tega, kar nam je (bilo) samoumevno in brez česar kot družba dolgoročno enostavno ne moremo preživeti. Ker vse to potrebujemo kot Sahara potrebuje vodo.

In tukaj se mi poraja vprašanje: bomo to, ko bomo premagali vse tole sranje, znali tako ceniti? V tolikšni meri, kot zdaj jokamo za izgubljenim? Kolikokrat na leto obiščemo pokopališča, če smo že pri tem prazniku? Kolikokrat se spomnimo, da moramo poskrbeti zase z rednim gibanjem in rekreacijo? Kolikokrat se spomnimo, da bi pa morda bilo dobro iti malo na sprehod, ne pa obsedeti pred televizijo ali računalnikom? Kolikrat se spomnimo, da bi bilo dobro vselej, vsak dan poskrbeti za svoje fizično zdravje v obliki primernega prehranjevanja? Kolikokrat v letu se spomnimo, da je dobro poskrbeti za svoje duševno zdravje? Za fizično in duševno zdravje naših otrok? Kolikokrat se spomnimo, da je življenje, kot ga živimo, morda za nas popolnoma neprimerno? Preveč stresno? Preveč hiteče? Kako bomo na ta vprašanja odgovorili, če smo čisto iskreni sami s sabo?

Ja, zoprno in težko in moreče in dušeče je obdobje, v katerem smo. Pa vendar – lahko iz tega tudi kaj potegnemo? Lahko morda zdaj, v tem trenutku, ob tem dnevu, ko se z žalostjo in veseljem spominjamo svojih dragih, ki jih fizično ni več z nami, izkoristimo zase, za vpogled vase? Za obračun s tem, kaj smo v resnici imeli in kaj smo v resnici živeli? In morda s tem poglobljenim pogledom vase ugotovimo, kaj si pravzaprav v resnici želimo? Kako si v resnici želimo živeti? Mi, ne glede na okoliščine, mi, globoko v sebi. Katere sanje smo v resnici izsanjali, katere pa so ostale nedosanjane skrite globoko v nas? Če kateri, nas tale dan spominja in opominja na našo minljivost, ki je neizbežna za vse nas, pa naj se ji še tako trudimo ubežati.

Tukaj smo, živi smo. Ali zares živimo, je pa drugo vprašanje, na katerega, upam, si bo vsak odgovoril sam. In morda bomo lahko rekli, da tole leto, pa kolikor je že bilo zanič, ni šlo popolnoma v nič, ker smo ga izkoristili zase, za nova spoznanja, kam si želimo iti, za spoznanje, da živimo življenje, ki ni iluzija ali domišljija, pač pa realnost, v kateri sanjam svoje sanje. In včasih v njih lahkotno lebdim, drugič pa treščim na tla. A dokler smo, lahko letimo, treščimo, se poberemo in spet letimo. In sledimo svojemu smislu tukaj in zdaj. Na drugi strani, upam, bomo samo leteli. 😊