skip to Main Content
031 317 311 info@andrejatasic.si Andreja Tasič

Povezanost v dobrem

Zunaj jutranja tišina in zora, ki počasi odganja noč. Poslušam svojo priljubljeno muziko, ob njej prepevam (seveda pazim, da ne preveč na glas, da se ne bi sosedje prestrašili 😊) in pletem svoje misli. Na tisoče jih je, begajo sem in tja, me vodijo od ene teme do druge, nobena pa se ne ustavi dovolj dolgo, da bi se »usedla«. Vesela sem in radostna in polna energije, kar tako, brez razloga.

In tako sedim in razmišljam, o čem pisati. O optimizmu? Kako, ko se mi pa zdi, da je na vsakem koraku utišan. O hvaležnosti? Če pa ves čas poslušam, da nimam biti za kaj hvaležna, da ni ničesar, za kar bi lahko bili hvaležni. O veselju? Ah, daj no, kako boš vesel v tem času? O življenju, ki ga tako rada živim? Ah, kje pa, saj to ni več življenje, pač pa samo životarjenje, slišim. O ljubezni, ki bojda rešuje svet? Ne, o njej pa res ne, poglej, koliko sovraštva je povsod. Kaj mi torej preostane? Naj pišem o virusu? Hm, ja, to bi pa najbrž že šlo. No, ampak tukaj se ustavim pa jaz. Ker o njem ne bom pisala, ker mi leze – in najbrž vsem vam – iz vsake pore v telesu.

Pa vendar? Zakaj ne bi rekli kakšne o optimizmu? Res je, zgodovina nas uči, da se lahko zgodi marsikaj grdega, a uči nas tudi, da se lahko zgodi marsikaj lepega. Uči nas, da lahko na koncu zmaga dobro, ampak da moramo za to plačati svojo ceno. In kakšna je? Za moje pojme v ohranjanju človečnosti. V tem, da ostanem človek ne glede na to, v kaj me potiskajo drugi. Da lahko poberem človeka, ki je na tleh, ne glede na to, katere »barve« je, ne zaradi plačila v obliki pohvale, ampak zato, ker verjamem v dobro. In verjamem, da bo on »pobral« drugega in drugi tretjega in veriga bo šla naprej.

In zakaj ne kakšne o hvaležnosti? Pred dnevi sem se sprehajala. Veter je zavijal okoli ušes, blažilo ga je sonce, oba skupaj pa sta ustvarila neverjeten pogled na obarvano jesensko listje, ki se je vrtinčilo pod mojimi nogami. Hvaležna sem se ustavila in samo dihala. In izrekla zahvalo, da lahko to vidim, čutim in otipam. Malo? Zame ogromno. In za to sem hvaležna. Hvaležna sem, da sem zdrava, da so moji bližnji zdravi, hvaležna, da moja mama še vedno hodi po tej zemlji, hvaležna za prijatelje in za svoje delo, v katerem neverjetno uživam. Hvaležna za ponižnost, tisto globoko, ki mi daje moč, da lahko cenim vsako, še tako majhno stvar.

In zakaj ne kakšne o veselju in življenju? Saj vendar nismo mrtvi! Saj vendar še živimo! Z omejitvami, res je, pa vendar! Saj nam menda naših življenj ne osmišljajo drugi? Ja, marsikaj je okrnjeno, drži, a hodimo in tečemo še lahko? Telovadimo? Pa plešemo? Pa poslušamo muziko? Pa pojemo? Pa se pogovarjamo? Pa beremo? Za marsikoga med nami je to obdobje izjemno težko, a še težje bo, če bomo po vseh naloženih izključitvah izključili še tisto, kar nas veseli, kar nas dela žive.

In zakaj ne kakšne o ljubezni? Hja, tu se pa tudi meni malo zatakne. Ker me boli duša ob vsem sovraštvu, ki ga zaznavam okoli sebe, ker mi vsakič znova poči srce, ko preberem, kaj vse bi nekdo z veseljem naredil drugemu. Ampak vendar bom tudi o ljubezni. Ker verjamem, da nas brez nje že zdavnaj ne bi bilo več. Ker verjamem, da je v vsakem izmed nas. Ker verjamem, da je vsako dejanje, ki je oplemeniteno z žarkom ljubezni, pa ne glede na to, kako majhno je, vredno več kot karkoli drugega. Ker verjamem, da za vse nas prihajajo boljši časi. Ker preprosto – verjamem v vse nas.

In zakaj torej ne bi staknili glav skupaj in se povezali v dobrem? Zakaj ne bi delili tudi dobrih zgodb, ne samo slabih? Zakaj ne bi delili ljubezni? Ni omejena, tudi če je damo še toliko od sebe, je bo še vedno dovolj za nas. Zakaj ne bi delili veselja in življenja? Ja, saj vem, včasih me optimizem zanese že kar v utopizem, pa vendar – upam lahko, kajne?

This Post Has 0 Comments

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Back To Top