Pozitivnost ali negativnost? Moja odločitev!

Zadnjič sem na poti srečala znanko z masko na obrazu. Pozdravila me je, a je nisem prepoznala. Ko sem jo, sva se obe začeli na ves glas smejati nad absurdnostjo situacije. Rekli sva še nekaj besed in v smehu odšli vsaka na svoj konec. No, seveda bi lahko pljuvali čez vse in vsakogar, ampak izbrali sva – smeh. Meni se zdi še kako pomemben v teh časih.

Pa ne tista lažna pozitivnost, ko se preprečuješ, kako je vse oh in sploh, ko prideš domov, se pa skriješ v kot in trepetaš in jokaš sam pri sebi. Ampak tista pozitiva, ki kljub nesrečnim časom, v katerih trenutno živimo, uspe priplavati na dan. Ja, res je, težko je. Tudi meni. Tudi jaz razmišljam o prihodnosti in kaj bo, če bo … A vedno znova dvignem glavo, ko se spomnim na kak težji trenutek ali pa obdobje v moji »karieri življenja«, in si rečem, če sem preživela tisto, bom pa še tole. In se veselim trenutkov, ko se nasmejem; ko izza maske pogledam neznanca v oči in ga pozdravim; ko si dopisujem ali pogovarjam s kakim prijateljem in je pri obeh na koncu jadikovanja o virusu in o situaciji in ukrepih vedno čas tudi za naju, čas za vprašanja, kako si, kako ti gre. In ko drug drugega spodbujava, da bomo enkrat prilezli iz te črne luknje, in ko drug drugega bodriva in tolaživa, so to moji trenutki veselja, za katere sem neskončno vesela in hvaležna.

In vesela sem, ko se z mamo uspeva nasmejati ob mojem pozdravu po telefonu »z rdečega konca na rdeči konec«; ko se nekako strinjava, da če je preživela vojno, bo pa še tole; ko mi pove, kako vesela je, ko je zunaj uspela počvekati z mimoidočimi znanci; ko najde veselje v vsaki, še tako drobčkeni stvari.

In vesela sem, da lahko grem še vedno v svojo ljubo naravo, kjer se v osami spočijem, kjer ni negativnosti, kjer ni nikogar, ki bi s svojim žuganjem vdiral v moje misli, kjer sem sama s sabo, kjer me moja nič hudega sluteča štirinožka s svojimi toplimi in nežnimi očmi, polnimi zaupanja vame, pogleduje enako, kot me je pred leti in meseci in tedni in dnevi, ker zanjo se ni spremenilo prav nič.

In narava, ah, ta moja ljuba narava, sprejme vse, moj smeh, moje glasno petje, moje norčije, moje stokanje in jokanje, mojo jezo, mojo nemoč in tesnobo. Objame me s svojo nežnostjo in me z njo pospremi nazaj v realnost.

In ne, še enkrat, nisem brezupno zazrta v prihodnost, polno lepega in izključno lepega, ampak se trudim in borim. Kljub strahu sedanjosti, ki me včasih ujame v svoj primež, kljub tesnobi, ki včasih otežuje dihanje, in kljub temi, ki me tu pa tam ujame.

Zavedam se, da je hudo in težko. Za marsikoga veliko težje od mene. Pa spet – za marsikoga veliko lažje. Kaj pa zdaj? Hja, življenje pač ni vedno pravično, še več, dostikrat je presneto krivično. Od mene in od nas pa je odvisno, kako bomo nanj gledali. Katero pot bomo izbrali sami s sabo in sami v sebi.

Seveda nas je strah, seveda smo negotovi, seveda čutimo tesnobo, saj smo samo ljudje, ne pa roboti, ki bi kar tako z zamahom roke sprejeli vse, kar nam nalagajo, vendarle je v vsakem od nas uporniški duh otroka, ki cepeta in se upira smislom in nesmislom, in vse to počne ravno zaradi vsega težkega, kar čuti v sebi, na vsem svetu pa ni nikogar, ki bi ga objel, ga potolažil, umiril in dejal, vse bo dobro, tukaj sem, s tabo sem.

In ker ga ni in ga enostavno biti ne more, je, ponovno, na nas samih, kaj bomo izbrali in kako bomo živeli. Bomo podlegli splošnemu negativizmu ali bomo – strahu, tesnobi, nemoči in jezi navkljub – izbrali in sledili pozitivnim trenutkom, ki jih tu in tam ujamemo? Smo in bomo lahko hvaležni za to, kar pač trenutno imamo, četudi to (še) ni to, česar si želimo? Bomo hvaležni, da še vedno lahko ujamemo svetlobo, ali bomo nenehno zrli v temo in se ji na koncu pustili dokončno ujeti?

Jaz vem, po kateri poti se bom trudila iti. Vem, da mi ne bo uspelo vedno, ker sem, tako kot vi, samo človek, a se bom trudila iz dneva v dan. Pa vi?