Zmoremo? Zmoremo!

»Vse se da,« poje v svoji pesmi naš prekmurski bard Vlado Kreslin. Rada ga poslušam, od nekdaj, hodim na njegove koncerte in se zlijem z množico. V preteklosti v prvih vrstah na študentskih »gavdah« v menzi v Rožni dolini, danes, kjerkoli ga ujamem. Ko se je bližal konec študija, se spomnim svoje neizmerne žalosti na enem izmed njegovih koncertov. Poslavljala sem se od čudovitega obdobja, razmišljala sem, da nikoli več ne bo tako lepo, kot je zdaj. Z nostalgičnim občutkom se spominjam tistega časa, tako lepega po eni strani, bila sem polna vznesenosti od življenja, ki me čaka, a hkrati polna strahov: kam grem, kje bom, bo služba, ne bo službe, bom uspela ali ne …? Stala sem na prelomnici, za katero nisem vedela, kam se bo nagnila.

In je bilo točno tako – prelomnica, a takrat nisem vedela, da jih bo še ogromno. V svoji mladostni življenjski energiji se nisem zavedala, da bom vedno znova stala in se spraševala, kam pa zdaj. In nisem vedela, da je življenje sestavljeno iz toliko izgub in toliko slovesov, a po drugi strani vedno novih priložnosti. In cincanja in čakanja in odločanja in poganjanja in strahov in skrbi in žalosti in veselja in sreče in poguma in padcev in vzponov. Ja, seveda, polna same sebe sem menila, da vem vse, da poznam vse modrosti tega sveta, ki me bodo popeljale v življenje, kjer bodo vedno znova cvetele rožice.

Pa sem kmalu ugotovila, da je vmes veliko trnja. Da je vmes veliko neshojenih poti, ki vodijo čez drn in strn, ki ga je treba preplezati na poti do cilja. Cilji vedno znova nastajajo in se spreminjajo. Ene opustiš, ko vidiš, da ne gre, proti drugim lezeš s polžjo hitrostjo, a vendar lezeš, druge osvojiš z nepopisno lahkoto. In si na koncu rečeš, lej, saj se vendar da! Saj vendar znam. Saj vendar zmorem!

Tukaj bom, ne glede na Kreslina, ki ga neizmerno cenim, vendarle dodala, da se vsega pač ne da doseči. Da so omejitve, v okviru katerih delujemo, pa vendar se vse da doseči v okviru svojih zmožnosti – eni so jih »deležni« več, drugi manj, a to ni bistvo, bistvo je, da zmoremo.

Včeraj sem na sprehodu opazila mamo in sina, starega tam okoli pet let, kako sta delala vaje za razgibavanje. S širokim nasmehom sem ju opazovala, skozi možgane pa mi je švignila misel, evo, lej, ko se da. Tudi v teh časih. Tudi v teh časih omejitev se da narediti marsikaj, če le nehamo ves čas negodovati in se pritoževati in udrihati po dolgem in počez čez vse, kar leze in gre. Ampak, seveda, to je pa že malce težje, a ne?

Se počutimo ujete? Narava nas kliče, pojdimo na sprehod, na zrak, na svobodo. Ne moremo v telovadnice? Telovadimo doma, na spletu je ogromno ponudb. Ne moremo na koncerte? Naredimo si ga doma. Navijmo muziko na ves glas in plešimo in pojmo zraven! Ni boljšega zdravila za slabo voljo in tesnobne občutke. Ne moremo v kino? Ajoj, ob vsej tej ponudbi si lahko kaj po svoji izbiri pogledamo doma. In knjige! Kdaj smo nazadnje prebrali kakšno dobro knjigo? Knjižnice so še odprte, pojdimo in si širimo obzorja.

In ko bo vsega tega konec, si bomo obzorja ponovno lahko širili v družbi, na potovanjih po domačih in tujih koncih, hodili bomo v gledališča, na koncerte, na tekme, se zlivali z množico, se objemali z znanci in neznanci in proslavljali življenje, tako kot mu pritiče.

Vem, da marsikomu ni lahko, da se otroci šolajo doma, ob tem je treba delati, stres se samo nalaga in nalaga. Ne vemo, kaj se bo zgodilo v bližnji prihodnosti, nekateri so ostali brez službe, drugi se zanjo bojijo, ne vemo več, iz katerega grma bo priletela nova zadeva, ki ji morda ne bomo kos, a z dobro voljo in s tem, da ne podležemo tistemu glasu, ki pravi, da se prav nič ne da narediti, se da marsikaj. Jaz si bom zdajle prižgala dobro muziko, ja, tudi Kreslina, ob njej plesala in na ves glas prepevala. Se mi boste pridružili?