Odločitve, odločitve …

Prejšnji teden sem plačevala položnice. Najbrž vsem nič kaj ljubo opravilo, tako tudi meni. In sedim in plačujem in gledam, kako izginja denar z računa, ko me obide spomin na besede, ki sem jih prebrala že kar pred nekaj leti. Ena gospa je nekje napisala, kako zelo hvaležna je vsak mesec, ko plačuje položnice. Zakaj? Ker ima denar, da jih lahko plača. Takrat nezaslišana misel se je tokrat izkazala za nekaj, kar me je pomirilo in mi dalo misliti: saj res, saj res imam za kaj biti hvaležna.

In se mi ta misel že od takrat podi po glavi. Tisti, ki me redno spremljate ali poznate, veste, da nikakor ne maram besed, da je vsaka stvar za nekaj dobra, ker se mi zdi to izjemno krivična tolažba v izjemno krivičnih in tragičnih življenjskih dogodkih. A ko premišljujem o njih, se mi vedno utrne: okej, je krivično in tragično in hudo, kaj pa zdaj? Kaj pa lahko potegnem iz tega? Kaj lahko, ker nazaj pač žal ne moremo iti in popravljati stvari in dogodkov, naredim zdaj? Ta hip? Se bom obtoževala za nazaj in vztrajala v zamerah do drugih in sebe ali lahko potegnem kakšno dobro stvar iz vsega sranja, ki se je zgodilo? Lahko najdem tudi kaj lepega? Lahko najdem v žalosti tudi radost? Lahko v jezi tudi preblisk odločitve? Lahko v sramu tudi odrešitev? Lahko v sovraštvu kanček ljubezni?

Včeraj zjutraj me je do kosti prezebel veter, po katerem sem šprancirala s svojo pesjanko. Hodila sem pod jasnim nebom in opazovala zvezde. Žarele so. Na vzhodu se je risala zarja, a še ni uspela v polnosti premagati teme. Veter je bril okoli mojih lic kot za stavo. Pesjanka je, kot da bi začutila mojo energijo, visoko dvigovala rep in ušesa. Čuječa, a zaupljiva. Vsake toliko me je pogledala izpod čela, ali morda pa vendar že lahko zavijeva domov ali bom še vztrajala. Malo jo mučijo (stare) kosti in zjutraj ne mara več dolgih sprehodov. Torej sem jo poslušala, a še za hip obstala in samo dihala. Veter je vrtinčil listje, ga odnašal in prinašal, meni pa je po glavi šlo samo: oh, kako je lepo. Oh, prav zares sem blagoslovljena. Poglej, kaj mi je dano videti! In potem me je zmotila maska na obrazu. In sem si rekla, presneta reč, le zakaj jo moram nositi. Pa je priletela od nekod misel, hja, lej, pa ne potrebuješ šala. Pa te ščiti pred britjem vetra! A veš, kakšno super kožo boš letos imela. No, zadnje je bolj za šalo kot zares, pa vendar! A naj zdaj pustim presneti maski, da mi uniči vsa dobra občutja ali lahko najdem rešitev, ki me bo potolažila?

Poslušam muziko, Freddieja, Janis, in si mislim, le zakaj sta, so morali umreti tako mladi! Kakšno dobro muziko bi nam lahko še zapustili, če bi še živeli! Pa si rečem, res je krivično, a so nam že do takrat dali ogromno, najbrž največ, kar so v tistih zmešanih časih lahko. In uživam naprej.

Pa slišim na poti v avtu eno izmed najljubših pesmi svoje sestre. Solze privrejo. Preklinjam življenje, zakaj je morala oditi tako zgodaj, a se stresem in z mislijo nanjo na ves glas pritegnem muziki v avtu. Solze in smeh se mešajo ob spominih, ko si rečem, lej, saj je bila velik del življenja s tabo; brez nje bi bilo tvoje otroštvo in poznejše življenje najbrž manj pisano, manj bogato. In si jo predstavljam, kako skupaj pojeva. In je lažje. 

Saj mi najbrž ni več treba naštevati naprej, da veste, kaj želim povedati, kajne? Vse v življenju so odločitve. Za ljubezen v partnerskem odnosu, tudi takrat ko se najbolj prepirava. Za to, ali bomo vztrajali v zamerah, čeprav vemo, da nas nikamor ne peljejo, ali se bomo odločili, da gremo naprej. Za to, ali bomo zaradi zdravniške napake sovražili ves medicinski svet, ali mu bomo z zavedanjem, kaj se lahko zgodi, zaupali še naprej in na ves glas opozarjali na to, kaj se lahko zgodi, če nas ne poslušajo? Za to, ali bomo uživali v lepem dnevu ali bomo pustili, da namesto sonca vidimo temo, ker je pač tak čas, ker je bolje zavijati v luno kot nastaviti obraz soncu. Za to, ali bomo živeli ali pač ne.

Morda bo kdo rekel, lažni optimizem! Ja, morda se bere tako. Ampak stojim z nogami trdno na tleh in sem prepričana, da lahko, če se tako odločimo, stojimo vsi. Ja, tudi mene prime malodušje, ja, tudi mene prime, da bi poslala kdaj vse skupaj v tri krasne. In ja, to tudi naredim. Potem pa grem naprej, ker sem se enkrat odločila, da bom vedno znova šla naprej. No, seveda, dokler se ne bodo tam zgoraj odločili, da bi me pa vendarle že imeli v svoji družbi. Pri tem pa, hja, vem, moja odločitev ne bo igrala nobene vloge. Do takrat pa – ej, življenje, odločila sem se zate. 😊