Brez človečnosti mi živeti ni

Včasih sedim pri računalniku in razmišljam, kaj in kako zapisati, da bodo besede čim enostavneje prišle iz mojega srca do srca drugih, in se jezim, ko so sprva v glavi tako milozveneče, ko pridejo izpod prstov, pa so včasih tako zelo trde, kot da se tistega, kar čutim, enostavno ne da preliti na papir. In občudujem pisatelje in se jim klanjam, ko berem njihove besede, ki me odpeljejo v drug svet, ki me silijo k razmišljanju in raziskovanju same sebe in sveta okoli mene, jaz pa padem na realna tla, ko nekaj, česar ne znam opredeliti, moje besede na poti od mene do zapisa spremeni. In si mislim, ajajaj, kaj sploh napisati, zakaj bi sploh nekdo želel brati moje misli, moja razmišljanja, ko pa ima vendar vedno vsak svojo zgodbo. A vztrajam, ker se mi zdi pomembno, da delimo misli in razmišljanja drug z drugim, da smo vsaj tako malce povezani v tem virtualnem svetu.

In tako je tudi v življenju, kajne? Kot moje besede, ki sanjavo in milozvočno ždijo v moji glavi in čakajo, da bodo ugledale luč sveta (pa ga kot zakleto ne!), si mi v svojih glavah predstavljamo svoja življenja. Kako bi bilo, če bi bilo, kako bi bilo, ko bi lahko spremenili to in to, kako bi bilo, ko bi, če bi … Potem pa se »zbudimo« v kruto realnost, ki nas preganja in priganja, usmerja stran od sebe, biča s svojimi neznosnimi zahtevami po perfekcionizmu, uspešnosti, stalni aktivnosti … In se znajdemo v navzkrižju interesov med zahtevnim okoljem in svojim telesom, ki kriči svoje zahteve, med tem, kaj nam drugi govorijo, da je prav ali najboljše za nas, in tem, kar mi sami čutimo, če sploh še slišimo, kaj čutimo, če so nas sploh naučili dati dovoljenje slišati svoja čustva. In večinoma se – kot se moje besede uklonijo mojim prstom – uklonimo zunanjemu svetu. Ker ve in zna bolje od nas. Ker ima več izkušenj. Ker ima več modrosti. Pa jih ima zares? Pa modrost naših src? Naših izkušenj? Našega zavedanja? Kaj to res ni nič več vredno?

Po burni virusni pomladi, zavlečeni v poletje, nas očitno čaka burna virusna jesen. Ne bom debatirala o smiselnosti ukrepov, ker za kaj takega premalo vem, spustila pa se bom v človečnost, ki izginja. Pa je ne izpodbija virus in posledične omejitve, kje pa, izgubljamo jo mi. Sami. Prostovoljno. Namesto da bi v teh časih ostajali še bolj povezani med sabo, se zgubljamo v množici anonimnega sovraštva, v boju, kdo bo koga, kdo bo močnejši, kdo bo glasnejši, kdo bo koga v kaj prepričal. In s tem pozabljamo na osnove, ki nas delajo ljudi. Če si želimo živeti v boljšem svetu, pač ni dovolj o tem samo pisati in govoriti, treba je to udejanjati. In prav žal mi je, s tekmovanjem, kdo je boljši, močnejši, koga bi bilo treba bičati in linčati ter izlitjem jeze, besa in sovraštva povsod, kjer je to mogoče, pač ne bo šlo. Prav tako ne bo šlo z označevanjem vsevprek in besedami: si z mano ali proti meni, vendarle naj bi bila nekje neka sredina. Ali pač ne obstaja več?

Od milega zvena besed, kot so ljubezen, sočutje, prijaznost, ki jih tako radi uporabljamo, do njihovega udejanjanja je očitno dolga pot. Na tej poti srečujemo marsikaj, kar nas lahko od tega odvrne, in samo od nas je odvisno, ali bomo temu podlegli ali ne. Ali bomo rekli, saj on tudi, torej lahko tudi jaz, ali pa bomo rekli, ne, ne želim biti tak, kljub temu da je taka večina, jaz želim ohraniti sebe, želim ohraniti to, kar me dela mene, kar me dela človeka, kar me približuje ljudem, ne pa od njih oddaljuje. Torej: bom živela v skladu s tem, o čemer sanjam in si želim, ali bom podlegla virusu, ki se mu reče nečlovečnost? Bom ohranjala samo sebe sočutno in ljubečo, do sebe in do drugih, ne glede na maske in razdaljo in zapovedi in prepovedi, ali bom šla po poti sovraštva in gneva? Jaz sem si v tem času zadala za glavno nalogo točno to: ne bom izgubila same sebe, ne bom se pustila voditi sovraštvu, ne bom izgubila človečnosti. Predolgo sem se borila, da so moje sanje postale resničnost, da bi podlegla resničnosti, ki mi jo želijo vsiliti drugi. Pa vi?