Vse je sr…

Pred časom sem na sprehodu srečala znanko. Na vprašanje, kako je, se je vsulo iz nje pritoževanje nad vsem in vsakomer, rdeča nit njene pripovedi je bila, da je vse črno. Vse je nemogoče, vsi s(m)o nemogoči do nje, življenje pa je nadvse težko in kruto in ji ni niti malo do heca, mi je še zabrusila na koncu, ko sem jo želela malce ohrabriti. Vse je sranje, po domače rečeno.

Nisem vrtala vanjo, da bi izvedela, kaj ji v resnici, ne samo na zunaj, tako zelo greni življenje, sem se pa zamislila nad tistim VSE je zanič, vse je sranje. Res je, ko nam v življenju ne gre, se nam res vse zdi sranje, pa vse je črno in nesmiselno, da se za nami vleče gost črn dim, kateremu nikakor ne moremo uiti. A če smo čisto odkriti – je res vse tako zelo zanič? Prav vse?

Sredi poletja je po enem zadušljivem tednu prišel deževen dan, hladen, turoben, navzven zelo zoprn. Pobasala sem svojo štirinožko in sva šli na sprehod. Obe poskočnih korakov kljub rosenju in sivini neba, ki je obljubljala še več mokrenja. Nekje sredi poti sem se zalotila, da si pridušeno momljam pri sebi: »Oh, kako lepo je. Oh, kako fajn je, ko lahko hodim. Oh, kako lep dan.« Ko sem se zalotila, kaj počnem, sem se na ves glas zarežala sama sebi in svojim občutkom, kako zelo lepo je! Ni bil lahek teden, zoprnije so se vrstile ena za drugo, jaz pa sem sredi (k sreči osamljene!) ceste vzklikala, kako je lepo. Kako je življenje lepo. In spraševala samo sebe po zdravi pameti. No, to se itak večkrat, tako da to ni nekaj novega, hočem le povedati, da se da. Tudi sredi najgostejše teme se da nasmejati, najti špranjico svetlobe, ki obljublja nekaj svežega, nekaj drugačnega, nekaj lepšega.

In če se znamo na dogodke odzvati malo drugače kot z besedico »vse«, je že takoj »vse« malce drugače, kajne? Ja, so trenutki, ko res ne gre, ko se ti res zdi, da se ti podira svet, ko bi najraje videl, da se zemlja odpre in te pogoltne vase, ampak če namesto vse rečemo – tole mi trenutno ne gre, drugje pa mi še kar uspeva; tukaj se mi je svet obrnil na glavo, na drugem področju sem uspela ostati na nogah, je pa to že nekaj popolnoma drugega, kajne?

In od kod ta vse? Na koga nas ta izbor besedice spomni? Na odraslega človeka ali malčka? Ko smo bili otroci, se nam je podrl svet, če nečesa nismo dobili isti hip, kot smo si zamislili. Jezimo se na otroke, ki so trmasti in cepetajo in jokajo, kot da se jim je podrl svet, pa morda samo nismo šli tja, kamor so si oni zamislili iti, ali pa jim ni bilo isti hip ustreženo. Pa vas vprašam: smo sami v obdobjih teme kaj drugačni? Se vedemo drugače? Ne ravno, kajne? A zdaj pač nismo več otroci, ampak odrasli. Pa vendar – odrasli, v katerih se ob trenutkih obupa in nemoči prebudi majhen cepetajoč otrok, željan pozornosti, željan tega, da je slišen, viden, začuten, željan tega, da dobi moč v svoje roke, tega, da je ljubljen, tega, da je zaželen, tega, da nekomu pripada. In bo jokal in trmaril in rovaril znotraj nas, dokler mu vsega tega ne bomo dali mi sami. Dokler mu ne bomo dali vedeti, da ga slišimo. Dokler mu ne bomo s svojimi dejanji dali vedeti, da imamo nadzor nad življenjem in da njemu ni več treba posegati vanj. In takrat bomo rekli, dragi moj, ni vse sranje, ena stvar se je podrla, druge še stojijo, ni vse črno, črna je ena stvar, druge so okej, in ga potolažili in s tem potolažili odraslega sebe.

Za konec: ne bom rekla, da se da narediti prav vse, česar se lotimo, je pa marsikaj drugače, že če samo pogledamo z drugega konca, kajne? Poskušajmo, vedno znova, kajti ni konec, dokler ni zares konec. Pika. 😊