skip to Main Content
031 317 311 info@andrejatasic.si Andreja Tasič

Nič se ne spremeni, če se nič ne spremeni

Čez poletje sem si vzela veliko časa zase. Za ponovno brskanje po svojih (temnih) globinah, za raziskovanje in prevpraševanje. Večinoma je bilo izjemno težko ponovno in znova in znova brskati po sebi in je znalo na koncu pristati pri vprašanju: mi je res tega treba? In vedno znova sem ugotovila, da ja, da je to za moje življenje nujno, da brez tega jaz pač nisem jaz. Tako kot jaz nisem jaz brez pohajkovanja po naravi in posedanja ob vodi in čvekanja z ljudmi, ki jih imam rada – in tudi za to je bil čas.

Ob vsem tem sem uspela tudi kaj prebrati ali si pogledati in ob tem naletela na zanimive besede nekega predavatelja (upam, da mi ne boste zamerili, ampak resnično se ne spomnim njegovega imena), ki je predaval o zasvojenosti, in dejal, da je zasvojenost bolezen neumnosti – ves čas nekaj ponavljamo in mislimo, da bo prišlo do spremembe. Kakšna norost v našem razmišljanju, ki pa ne velja samo za zasvojenost, pač pa pravzaprav za vsako stvar v naših življenjih. In kdaj razmišljati o tem, če ne prav ob začetku jeseni, ko se po poletnem odmoru lahko toliko stvari začne na novo?

Nič se ne spremeni, če se nič ne spremeni, je druga stvar, ki mi je ostala zapisana v možganih. Ne moremo v nedogled ponavljati istih stvari in se čuditi, zakaj se nam venomer vse ponavlja. Če ugotavljamo, da pijemo preveč, in ne naredimo ničesar za to, da bi prenehali, bomo pač še naprej pili preveč. Če si želimo obdržati odnos, ki nam uhaja iz rok, a ga samo opazujemo, kako nam polzi iz rok, in ne naredimo ničesar, bo slej ko prej dokončno ugasnil. Če si želimo imeti lepo postavo in dan za dnem ob grizljanju priboljškov in gledanju teveja (ne, tudi gledanje telovadbe ne pomaga 😊) o tem zgolj razmišljamo, do nje pač ne bomo prišli. Ja, seveda, nič ni tako lahko, kot se bere, in zaradi vseh vzorcev in strahov, v katerih živimo, težko sprevidimo, kaj je dobro narediti za spremembo, pa vendar: ko ugotovimo, da nas ponavljanje očitno ne pripelje nikamor, je treba začeti delati drugače in slediti tej novi poti.

In kaj nas pri tem ustavlja? Marsikdo bo rekel, cona udobja, jaz bom rekla: strah. Strah pred novim. In zato vztrajamo pri starem. Tudi če je še tako zelo hudo, nam je vseeno udobneje ždeti na istem mestu, kot se premakniti, kajne? In ja, vsem nam je to poznamo, vsi to vemo, o tem čivkajo že vrabčki na strehi in vsi pretekli in sodobni guruji znajo napisati na tisoče besed o tem, mi pa še kar ždimo. In ždimo. In čakamo. V strahu stisnjeni v kot, hkrati pa polni znanja in besed, ki naj bi nas odpeljali v svobodo, v lepše življenje, nekam, kjer bomo lahko mi mi in kot taki premikali gore.

A čakanje je žal nič drugega kot – ponavljanje. Se spomnite, kako je bilo, ko smo bili otroci? Najstniki? Polni samih sebe? Smo takrat čakali? Ne, seveda ne. Takrat nismo razmišljali, takrat smo nekaj naredili. Je bilo zdravo? Je bilo prav? Je bilo v skladu z našimi vrednotami? Ne vem, vem samo, da smo si upali. Pa ne govorim zdaj o tem, da bi morali skočiti in šele potem pogledati, ali je voda dovolj globoka, da ostanemo celi, ampak o pogumu, da zajamemo sapo in naredimo nekaj drugače. Ker za to je potreben presneto velik pogum in to ni mačji kašelj. Ker za to je potrebna ranljivost. Priznati si, da te je strah, priznati si, da se bojiš negotove prihodnosti, priznati si, da morda nečemu ne boš kos, in se kljub temu pognati. Nekdo bo temu rekel strahopetnost, jaz bom temu rekla neverjeten pogum.

In kdaj začeti, če ne zdaj? Kdaj zajeti sapo in skočiti, če ne zdaj? Jutri, pojutrišnjem? Drugo leto? Samo še tole potrpim, pa bom … Resno? Koliko dni, tednov, mesecev in let je šlo takole mimo? Priznajmo si, da najbrž kar nekaj, a ne? Ne, nikakor nisem izjema, tudi jaz se spopadam s svojimi strahovi. Tudi mene kdaj kakšen ne spusti naprej, tudi jaz kdaj kakšnega potisnem nazaj in ga pustim za »jutri«. A ravno zato, ker vem, kako težko je, občudujem vse, ki si upajo. Ki si drznejo. Ki se končno postavijo zase in rečejo, dovolj mi je. Ki vedo, da če nič ne spremeniš, se prav nič ne spremeni. Bomo začenjali spreminjati stvari tudi mi?

This Post Has 0 Comments

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Back To Top