031 317 311 info@andrejatasic.si Andreja Tasič
Blog, Nedelja, 21. 6. 2020

Slovo od starega in začetek novega

Malce nostalgično je zame vedno tole obdobje, ko se poslavlja pomlad in je na pragu poletje, ko se počasi zapirajo šolska vrata in s tem naznanjajo dolgo vroče poletje, polno dišečih obetov zrelega časa. Kot da se tudi zame začne prelomnica, pa čeprav s šolskim letom že dolgo nimam ničesar skupnega. Kot da se vsakič znova poslovim od nekega obdobja in se v mirnem toku počasi oziram proti novemu. In v tem obdobju po navadi bolj kot kdaj drugič razmišljam o slovesih.

Kako zelo pomembno je, da se znamo posloviti, odžalovati tisto, od česar smo se poslovili, in potem iti naprej. A je za nas to tako zelo težko, ker je novo s svojo negotovostjo nevarno, zato raje vztrajamo v tistem, kjer smo, ker je znano, domače, ker si pravimo, da imamo še ves čas na svetu za to, da kaj spremenimo. Hm, kaj pa, če ga nimamo?

Pa če bi ob tem mojem razmišljanju tudi vi malo razmišljali z mano? O tem, od česa bi se radi poslovili, pa vam (še) ni uspelo? O tem, česa se ob teh slovesih najbolj bojite. Pa o tem, kaj bi vas ob morebitnem slovesu najbolj bolelo. Pa o tem, za čem bi najbolj žalovali. Pa o tem, kaj bi radi obdržali. Pa o tem, česa si ne boste več dovolili. Pa o tem, kako zelo težko se je posloviti od svojih sanj, ki so ostale nedosanjane. Pa o tem, kako zelo si ponovno želite sanjati, pa si ne upate. Pa o tem, kako zelo si želite graditi nekaj novega, pa vas staro še drži v svojih krempljih … Pa, najtežje, o tem, kako zelo težko se je posloviti od tistega, česar ni bilo. Pa bi moralo biti. Pa se je nekje nekaj risalo, pa se ni uresničilo. Pa ste upali in hrepeneli in si želeli, pa ni uspelo …

Zakaj pišem o tem? Ker se tako zelo radi izogibamo bolečini, a hkrati s slovesom od česarkoli ta pride vedno, je del poslavljanja, je del procesa, ki ga moramo doživeti in preživeti, preden lahko naredimo korak naprej.

Ker če se od starega ne poslovimo, žal ne moremo iti naprej. Otrok mora končati en razred, da lahko napreduje v naslednjega. In tako moramo tudi mi najprej končati svoje razrede, preden lahko vstopimo v naslednjega, in zdržati z bolečino in žalostjo in kdaj tudi jezo in strahom in negotovostjo in še z drugimi občutji, ki se ob tem prebudijo. Bolečina pride in gre, žalost potrka na vrata, da jo očistimo s solzami, in odide, jeza nas brca naprej, strah nas brani pred nepremišljenostjo in nas izziva, ali ga bomo premagali … Čustva so dobrodošla in nujna pri slovesih.

In tako tudi jaz (malce čustveno 😊) končujem svojo letošnjo polletno odisejado nedeljskih razmišljanj in se od vas do jeseni poslavljam. Zato da lahko moji možgani zajamejo sapo, zato da se lahko moja duša odpočije in zato da se lahko mirno poslovim od obdobja, ki je za mano, in se začnem veseliti novega.

Želim vam lepo poletje, polno radostnih trenutkov, spokoja in miru. Upam, da bo čim manj virusne negotovosti in čim več zdravja. In srčno upam, da se vsak uspe posloviti od tistega, od česar se do zdaj še ni uspel.

Se beremo naprej v jeseni. 😊

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Slovo od starega in začetek novega
Ocenite to stran.