031 317 311 info@andrejatasic.si Andreja Tasič
Blog, Nedelja, 15. 6. 2020

Brez teme ni svetlobe

Besede iz naslova so tako zelo znane in opevane in povzdignjene, zato so že kar dolgočasne. Najbrž se nihče izmed nas ob njih ne ustavi več in ne razmišlja več o njihovem pomenu.

Kako bi le, ko pa v tem svetu, kjer smo od vsepovsod bombardirani s tem, kakšni moramo biti, zato da bomo popolni, z reklamami, kako z malo truda zaslužiti čim več, in s slikami popolnega življenja, ki nas spremljajo na družbenih omrežjih, ves čas zremo v popolnost, ki da bi jo morali živeti, zato da bomo nekam spadali in pripadali. In v to sliko tema pač ne spada, kajne? In se izogibamo pogovorom – ali že sploh razmišljanju – o bolečih temah, žalosti, razočaranju, izdajah in še čem in tako utopično verjamemo, da bo to izginilo, puf, pa bolečine ne bo več, ostalo bo samo še neizmerno veselje.

Tudi sama jih dostikrat dobim pod nos, da bi morala pisati bolj lahkotno in optimistično in o lahkotnejših temah. Ja, seveda, lahko bi. Lahko bi pisala, kako so življenje ene same lepe rožice brez trnja, kako da je življenje en sam smeh in radost in veselje, kako da se moramo samo odločiti in se izogibati negativnim stvarem v življenju, kamor seveda spada tudi občutenje bolečine (da o ukvarjanju s svojo preteklostjo sploh ne zgubljam besed, ker to pa itak in itak nima nobenega smisla), pa bosta pred nami samo še med in mleko. Ampak žal si želim biti pristna; vedno mi sicer ne uspe, ker tudi mene dostikrat premami in vase ujame misel biti všečna, a vseeno se trudim vedno znova, ker je zame to, da sem lahko v odnosih pristna, največ, kar lahko dam – sama sebi in drugim. In to pomeni, da se zavedam, da življenje nosi s sabo veliko bridkosti in bolečine, a po drugi strani toliko lepote in topline in ljubezni in notranje radosti, da vse skupaj predstavlja nekaj enkratnega in nezamenljivega.

In zato, če se vrnem k besedam iz naslova, ne morem brez tega, da ne bi opozarjala, pisala in govorila tudi o teh temah. Ker življenje pač ni pravljica. Ker življenje pač ni ena sama ljubezen. Ker življenje pač ni eno samo neskončno uživanje. Ker je, zato da je pa lahko kljub vsej bolečini, ki ga spremlja, tudi radostno, to pač treba vzeti v zakup in se s tem soočiti. Ker je, zato da živimo pristno in notranje bogato življenje, treba spregovoriti tudi o bolečini, žalosti, jezi, sramu, nemoči, ki nas vse lahko ujamejo v svoj primež. Ker če tega ne sprejmemo, če to potlačimo, če o tem ne spregovorimo, kako potem začutiti drugi pol? Če nočemo začutiti žalosti in bolečine, kako bomo lahko začutili veselje? In bolj ko bežimo, bolj ko se pretvarjamo, težje živimo pristno oziroma je to nemogoče. Sami sebe lahko goljufamo nekaj časa, a dolgoročno tega ne moremo početi, saj začne vse potlačeno lesti iz vsake pore naših teles.

In ja, življenje je (lahko) čudovito, ja, življenje je (lahko) ena sama ljubezen, ampak šele ko z ljubeznijo in sočutjem sprejmemo tudi temo, ki vsake toliko pokuka v naše življenje, šele ko z ljubeznijo in sočutjem sprejmemo vse, kar nas boli, šele ko z ljubeznijo in sočutjem sprejmemo, da smo vse, kar nas sestavlja, svetlo in temno, pristni mi. Jaz se bom trudila še naprej, pa vi?

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Brez teme ni svetlobe
Ocenite to stran.