031 317 311 info@andrejatasic.si Andreja Tasič
Blog, Nedelja, 7. 6. 2020

Kaj je moje, kaj je tvoje?

Kaj je moje, kaj je tvoje? Kje so moje meje in kje so tvoje? Kaj je moja odgovornost in kaj je tvoja? Do kod lahko grem, da ne prizadenem drugega, do kod lahko pustim iti drugemu, da je še sprejemljivo?

Veliko znamo govoriti o tem, koliko znamo to upoštevati, je pa drugo vprašanje. Kako biti odgovoren za svoje življenje, če me tega niso naučili? Če so mi na primer vedno drugi določali, kaj je prav ali narobe zame? Ali če so me učili eno, delali pa drugo? Kako obrniti besede iz mladi poznajo samo svoje pravice, odgovornosti pa nobene, v to, da jih pravzaprav mi učimo tega s svojimi dejanji. Če mi govorimo, da morajo spoštovati učitelje, po drugi strani pa pred njimi govorimo, kako je en učitelj bedast, bo pač otrok ponotranjil to, ne pa pridiganja o spoštovanju. Če ga učimo o odgovornem življenju, hkrati pa se na primer pred njim (in celo z njim) usedemo pijani v avtu, ga s tem pač ne učimo o odgovornosti. Če ga učimo, kako je treba spoštovati ženske (in moške, seveda), hkrati pa pred njim grdo govorimo z njegovo mamo, ga naše besede pač ne bodo dosegle.

In se mi zdi, da vedno bolj živimo takšno – dvojno – življenje, ko govorimo eno, delamo pa drugo. Res je, ogromno je odvisno od okolja, v katerem smo odraščali, od ljudi, ki so nas oblikovali v ranem otroštvu, od travm, ki jih nosimo v sebi, a enkrat je tudi tu treba potegniti črto in reči, dovolj je. Želim začeti živeti drugačno življenje, želim se spopasti z vsem, kar so obesili name, in ni moje, in začeti živeti odgovornejše življenje – zase, za druge, za zanamce.

Ponovno – ne govorim o tem, da je to tako lahko kot sajenje rožic, in kdor se je že spopadel s tem, ve, da je težko, ve pa tudi, da je končni izplen tisti, zaradi katerega se splača iti čez vse muke iskanja in spoznavanja samega sebe. In končni izplen je po navadi zavedanje tega, kdo sem jaz, kje so moje meje, kaj je zame še tisto, na kar pristanem, in kaj ne, ne pa slepo sledenje temu, kar so nas naučili in kar smo posvojili.

Seveda pa tudi tu življenje ni črno-belo. Tudi mi, sploh ko se učimo odgovornosti, spoštovanja in postavljanja meja, smo po navadi kot slon v trgovini s porcelanom, ko z rilcem podremo vse, kar smo kolikor toliko uspeli postaviti na svoje mesto, ko s svojimi besedami marsikoga prizadenemo, ko v želji, da drug ne bi prestopil naših meja, mi prestopimo njegove, in ko v pretirani želji po odgovornosti prevzamemo še odgovornost za drugega.

Samo ljudje smo, s svojimi napakami in pomanjkljivostmi in, seveda, dobrimi plastmi in platmi. In če v tej pretirano goreči želji po napredku naredimo napako, vedno obstaja beseda oprosti. Seveda, če jo spremlja iskrena želja po spremembi in seveda, če je ta želja naslednjič tudi udejanjena. Vsi se učimo, vedno znova, in ko nekaj že usvojimo, nas čaka naslednja »naloga«. Ker življenje je pač takšno, da nas vedno znova uči. Ali mu bomo v tem sledili ali ne, je pa na nas, kajne?

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Kaj je moje, kaj je tvoje?
5 (100%) 3 votes