031 317 311 info@andrejatasic.si Andreja Tasič
Blog, Nedelja, 31. 5. 2020

Čustva, razum ali telo?

Ko začutiš mir v srcu in svobodo v duši, veš, da si sprejel pravo odločitev, sem včeraj nekje prebrala. Saj vsi poznamo tisti občutek, ko negotovi tavamo sem in tja in ne vemo, v katero smer iti, kajne? Razum pravi eno, čustva drugo, telo s svojimi spomini nas pelje v tretjo smer, mi pa zbegani stojimo sredi poti in poslušamo vse te glasove, ki se nemirni preganjajo v nas, dokler eden od njih ne prevlada. Če se še nismo naučili pogledati vase, pa po navadi poslušamo vse druge, samo sebe ne.

Če so nam namreč drugi ves čas govorili, da tisto, kar čutimo, ni vredno, ni pomembno, smo zatrli svoja čustva, zato da smo pripadali njim. Če so nam govorili, da je tisto, kar nas recimo stiska v prsih, pa tega ne znamo poimenovati, le neka naša muha, s katero iščemo pozornost, smo to potisnili vase in sprejeli, da to, kar sporoča telo, ni pomembno. In če so nam govorili, da naj bomo tiho, ker nimamo pojma, smo neumni ali še kaj drugega, smo zakrili svoj razum, da ja ne bomo videti in slišati drugačni, kot so drugi. Če pa so nam govorili – in večina je to zelo pogosto poslušala – da naj poslušamo samo razum, smo se tega tudi naučili. In ne znamo več upoštevati ničesar drugega.

A ljudje nismo samo eno ali drugo ali tretje. Celota smo, perfektno narejena ravno za to, da bi kot taki sledili samemu sebi, a so nas naučili, da moramo pozabiti na to, kdo v resnici smo, da so drugi pomembnejši od nas.

Ker kot otroci nujno potrebujemo pripadnost drugemu, za to naredimo marsikaj, česar se kot odrasli niti ne zavedamo več, ker to jemljemo kot nekaj, kar v resnici smo. In živimo na avtopilotu svoje prepričanosti vase, ne da bi se sploh zavedali, da pravzaprav živimo misli in ideje in predstave drugih, ne pa samega sebe.

V resnici pa se globoko v nas skriva pravi jaz, zadušen pod vsemi mogočimi in nemogočimi zahtevami, tako zelo polnimi balasta, da se ga zdi včasih skorajda nemogoče odkriti. A se da, zagotovo, prav tako zagotovo pa je to mukotrpno in težaško delo odkrivanja plasti za plastjo, ki se ga marsikdo niti ne poloti, ker mu je tako, kot živi, popolnoma v redu. In je tudi to prav, če živi polno življenje, takšno, kot si ga želi sam. Kaj pa, če ga ne?

Ker od kod pa prihaja toliko takšnih ali drugačnih zasvojenosti? Od kod toliko anksioznosti, depresije in izgorelosti, če pa smo zadovoljni s tem, kar smo? Če smo zadovoljni z življenjem, ki ga živimo? Torej nekaj najbrž že ne more biti povsem v redu?

Razum nam lahko govori, da pa res nimamo kaj jokati in stokati, ker nam gre zares dobro, sploh če se primerjamo z drugimi, nam prav zares prav nič ne manjka. Telo hkrati kliče po pozornosti, a ga odganjamo, češ samo malo smo preutrujeni, samo kak dan potrebujemo, da si odpočijemo, pa bo. Čustva kričijo v nas in nam ne pustijo dihati, a jih ignoriramo, saj razum pravi, da je vse v redu. Pa marsikdaj ni, a ne? Marsikdaj nas ogoljufa za tisto globoko doživeto življenje, ki se zgodi le, ko (z res napornim delom) začnemo iskati samega sebe, ko se sprejmemo s temnimi in svetlimi platni, ko začnemo upoštevati svoje utrujeno telo in poslušati svoja čustva. In še bolj mukotrpno delo nas čaka, ko se kot taki začnemo kazati tudi navzven, drugačni, kot so nas bili ljudje navajeni, in zato tudi dostikrat moteči, saj se moramo močno truditi, da ta svoj trdo prigarani jaz obdržimo.

Res je, ni lahko, res je, nihče nikogar ne more prisiliti k temu, da se poda v iskanje izgubljenega jaza, res pa je tudi, da se, vsaj kolikor čutim jaz, izplača. Ker – kako aktualno, kajne – lahko končno snamemo maske in zaživimo. Svobodno in lahkotno. S čustvi in razumom in telesom, usklajenimi v popolni harmoniji, ki se končno pokaže v svoji nepopolnosti človeka in ne maske in ne robota.  

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Čustva, razum ali telo?
Ocenite to stran.