Stati in obstati

Gledam in se čudim. In se pogovarjam in razmišljam. Iščem pozitivnost, kjer je ni, pa vseeno ostajam pozitivna, ker verjamem, da smo globoko v srcu vsi dobri. In verjamem, da vsa ranjenost, ki jo nosimo v sebi, to dobroto izpodriva. Vedno znova je na preizkušnji, vedno znova se bori s hudičkom na eni rami in angelom na drugi. Koga bomo poslušali? Tistega, ki nam govori, kako brez zveze je vse skupaj, da je itak vse šlo že v tri krasne, zakaj ne bi šli še mi tja, ali tistega, ki nam šepeta, ej, mogoče je, če zdržiš in obstojiš, je vse mogoče. Moja naš narod nadvse ljubeča dušica vedno znova pomisli na Trubarjeve besede: stati inu obstati. Od enega do drugega do nas vseh.

Bomo stali in obstali? Se bomo vedno znova trudili slediti svetlobi ali bomo korakali v temo? Brez skrbi, v vseh nas je, vse nas preizkuša, ali ji bomo podlegli ali bomo obstali tam, kjer nam je mesto – v svetlobi. In to ne glede na to, kje smo, s kom smo, kaj počnemo.

Zrcalo časa, v katerem smo, je zrcalo nas vseh. Ne samo mene in tebe, ampak vseh nas. Tako kot se mi sami kot posamezniki dnevno borimo za svoj obstanek in se ob tem trudimo ohranjati ljubezen in sočutje (če se, seveda, trudimo?), tako sledi dogajanje okoli nas. Če ne takoj, pa sčasoma zagotovo.

Vse stvari terjajo čas in delo med njim. Čas, da se spreminjamo, čas, da rastemo, čas, da se učimo. In če pridem na terapijo z željo po spremembi in z namenom, da bom delal tako, da bo do nje lahko prišlo, bo cilj enkrat zagotovo dosežen. Enkrat. Ne takoj. Enkrat pa zagotovo.

In opazujem dogajanje okoli sebe. In se sprašujem, kdaj bomo rekli, da imamo dovolj, in začeli prekinjati krog travme, ki jo nosimo s sabo. Koliko generacij se bo še moralo zamenjati, da si bomo priznali, kako zelo ranjeni smo, kako zelo nas teži peza trpljenja naših prednikov, preden bomo zagrizli v ne samo kislo, ampak že gnijočo jabolko in vse to skušali zaustaviti? Koliko alkohola bo še moralo preteči, preden se bomo spogledali z odprto krvavečo rano, ki jo nosimo v sebi, koliko ljudi bo še storilo samomor, preden bomo začeli ukrepati, koliko ljudi bo še moralo umreti zaradi norosti zahtev časa in stresa, v katerem živimo in se kaže s fizičnimi obolenji, koliko trpljenja bo še moralo preteči, preden se bomo zbudili? Jaz, ti, mi vsi?

Najlažje je sedeti in govoriti, da se itak ne da narediti prav nič. Zadnjič sem se pogovarjala s prijateljico. Nadvse jezna mi je razlagala, kako jo muči apatija, ki smo ji vsi podlegli. Če bi vsak naredil nekaj malega, se lahko vse spremeni kot celota, je dejala. In je res, kajne? Vsak sam spreminja celoto. Ker se bo poteza tega enega človeka povezala s potezo drugega. Ker če jaz vidim, da je nekomu nekaj uspelo, to dvigne tudi mene. In najbrž tudi drugega, pa tretjega, pa četrtega … In če jaz uspem iti čez svojo travmo in ti uspeš iti čez svojo in tretji čez svojo … z ljubeznijo in sočutjem, se ljubezen in sočutje iz nas širita naprej in naprej. In enkrat bo krog zagotovo sklenjen. In enkrat bomo lahko rekli, doživljali smo hude preizkušnje, a smo stali in obstali. In če je komu vseeno zase, so tu vendarle zanamci. Jim bomo še vedno puščali travme, svoje in prednikov, ali bomo z njimi razčistili mi in njim omogočili lagodnejšo pot? Vredno razmisleka, kajne?