Ne preveč o preteklosti, prosim!

Uf, kolikokrat slišim, naj neham »težiti« s preteklostjo in ranami in travmami in vzorci, ki smo jih pripeljali s seboj v odraslost, češ da preteklosti itak in itak ne moremo spremeniti, ampak moramo gledati naprej. Se strinjam, vedno je treba gledati na danes in na jutri, a če se ne upamo spustiti v včeraj, nas bo vodil znova in znova. Ker ta včeraj je še kako pomemben in z zanikanjem njegove moči mu dajemo samo še večji zagon.

Žal res nimamo čarobne palčke, s katero bi zamahnili in spremenili vse za nazaj in začenjali znova, nismo pa popolnoma nemočni glede nje. Lahko namreč, ko jo podoživimo in prebolimo, spremenimo svoja prepričanja v zvezi z njo.

Verjetno nihče izmed nas ne verjame, da smo se rodili s prepričanjem, da nismo dovolj dobri, dovolj vredni, dovolj pomembni, da bi nas nekdo imel rad? Zagotovo se nismo rodili z željo, da se ne bi smeli izražati in biti to, kar smo, kajne? Kje smo torej to dobili, če preteklost ni pomembna? Od kod izvira moj strah pred uspehom, na primer? Pa strah pred srečo? Pa seveda neuspehom? Strah pogledati v svet? Prepričanje, da so vsi ljudje slabi? Da je svet nevaren? Da se ne da nikomur zaupati? Prepričanje, da če boš ranljiv, boš prizadet? Ali prepričanje, da ne smeš jokati, da jočejo šibki? Prepričanje, da ne smeš pokazati strahu, ker je to ponovno rezervirano za šibke, strahopetce? Da moramo vedno znova zanikati, da nas je nečesa sram? In se delati pogumne in močne? Od kod prepričanje, da sem egoist in sebičnež, če poskrbim zase? Da moram biti močan in ne smem prositi za pomoč?

Dojenček s tem ne pride na svet. Pride s potrebo po ljubezni, varnosti, povezanosti. Pride s potrebo, da je cenjen in spoštovan točno tak, kot je. Pride s potrebo, da je viden in slišan. Pride s potrebo, da je on – on. A pride tudi z možnostjo prilagajanja, zato da obdrži odnos. In če mojim staršem recimo ni bilo všeč, da sem jokala, sem nehala jokati in s tem zanikala delček same sebe, samo zato da sem jih obdržala pri sebi. Če jim ni bila všeč moja vihravost in sem bila pohvaljena, samo ko sem bila pridna, bom pridna tudi ostala. Če nikoli nisem dobila možnosti, da povem, kaj čutim in mislim in si želim in potrebujem, sem svoje misli, želje in potrebe zakopala globoko vase. In so spet šli novi delčki mene globoko v pozabo.

In pridem v zunanji svet in ne jočem, ker se to ne spodobi. In sem vedno nasmejana in srečna, v meni pa bije pravi vihar, o katerem ne smem govoriti, ker so me tako naučili. Pridna sem in ne delam napak, ker sem samo tako videna in slišana. Želim si slišati pohvalo, a je ne znam zahtevati, ker sem itak nepomembna in moram sedeti v kotu, biti tiho in delati, kar mi naročijo. Nikoli ne povem, kaj čutim in mislim in si želim, ker verjamem, da tega niti nisem vredna. Ker ni bilo nikoli nikogar, ki bi ga to zanimalo. In verjamem, da tudi zdaj ni nikogar, ki bi ga to zanimalo.

In sem tiho in ne ugovarjam. In živim na avtopilotu, ki so ga nastavili drugi. Ne upam pritisniti na noben drug gumb, ki bi me odpeljal po drugi poti, tudi če kdaj pomislim na to, ker bom s tem zagotovo izdala tistega, ki mi je pot določil. Ali celo verjamem, da s tem izdajam samo sebe. In se. Ampak ne takrat, ko hodim po ustaljeni poti, ampak takrat ko ne pritisnem na gumb. Ko ne sledim sama sebi in svoji intuiciji.

Ker pravzaprav sploh ne vem, kdo jaz sem, če dam vsa ta prepričanja stran. Kdo sploh ostane?

In to je to, kamor ne upamo iti, zato se prepričujemo, kako je najbolje gledati naprej in se ne ozirati nazaj. Bolečina tega, da pri toliko in toliko letih, ne glede na to, kako uspešni smo navzven, v sebi ne vemo, kdo sploh smo, nam preprečuje pogledati vase. Bolečina, ko odkrivamo, kaj vse nam je bilo odvzeto ali naloženo, pa se tega sploh nismo zavedali. Bolečina tega, da naše vedenje in ravnanje sploh ni v skladu s tem, kar čutimo. In na koncu bolečina tega, da ne živimo samega sebe, da samega sebe nikoli nismo živeli. In se odvrnemo in začnemo strumno gledati naprej. Če smo preživeli do zdaj, bomo pa še naprej, si rečemo, in ponovno vklopimo avtopilota.

A potem se začenjata počasi upirati telo ali psiha, opozarjata nase, a mi jima ne prisluhnemo, ker jima ne smemo. Ker smo na avtopilotu, ker moramo zdržati, ker ne smemo popustiti. Jaz izgorela? A daj no, si pa ja tako močna, potrpi še malo! Depresija? Ma kakšna depresija, lepo te prosim, poglej, kako lepe stvari so okoli tebe! Ti se pa res imaš česa veseliti, druge poglej! Tesnoba? Zakaj le? Občutek ujetosti? Ti, ki imaš vso svobodo na tem svetu! Bolna? Ah, ti pa res ne, stisni zobe in pojdi delat, delo krepi človeka, počivanje je lenoba!

In še in še se prebuja v nas, kajne? In še in še misli, ki prihajajo zraven. Pa vas vprašam: kdo vam je dejal, da morate biti pridni, močni in neustavljivi? Kdo vam je dejal, da je počitek lenoba? Kdo vam je rekel, da je jok šibkost? Kdo vam je rekel, da je prositi za pomoč nekaj nezaslišanega? Vi sami ali kdo drug? Verjamem, da verjamete, da so glasovi vaši, a če greste v preteklost in prisluhnete prvim glasovom, pogledom in odzivom, kakšen bo odgovor? Je vse to še vedno vaše? Ste vse to v resnici vi? In to je tako presneto boleče. In tako presneto krivično do vseh nas. In to je tisto, kar nas lahko pripelje do nas samih. Da pogledamo v preteklost, si dovolimo začutiti vse izgube, vse krivice, izjočemo vse solze, izkričimo vso jezo in začnemo z nežnostjo negovati svoj pravi jaz, ki smo se mu nekje morali odpovedati. In takrat bomo lahko izklopili avtopilota in postali sam svoj pilot.

Zato: čarobna palčka vseeno obstaja. V nas je. Reče se ji intuicija. Reče se ji pristnost. Reče se ji pravi jaz. In skriva se v preteklosti, ki pa bo izgubila svojo moč, ko ji bomo rekli, ej, že mogoče, da si mi dejala, da sem nevredna ljubezni, spoštovanja, čutenja, slišanja in videnja, da sem nevredna pristnega odnosa, da sem nevredna česarkoli, ampak a veš, kaj? Zdaj jaz vem, da sem vredna vsega dobrega. Pika.