Čarobna palčka obstaja!

Dostikrat se nasmejem, ko (tudi pri sebi, seveda), opažam, kako želimo ljudje, da bi se do nečesa dokopali, ubirati bližnjice. Na vseh področjih, ne le na področju raziskovanja samega sebe. Pri tem pa pozabljamo na staro modrost, da prehitevati ne moremo, da je »počasi pa ziher«, bi rekli mi po domače, pot, ki nas bo najhitreje pripeljala do cilja.

Razidemo se s partnerjem in naredimo vse, da bi bolečina čim prej izginila. Nočemo misliti nanjo, nočemo se posvetiti sebi, ker je vendar kriv on (!), bežimo od nje, se zatekamo v take in drugačne dejavnosti, a s tem samo odlašamo soočanje z njo. In ko pride, je podeseterjena. Kaj smo s tem naredili? Ubiranje bližnjic nas je pripeljalo še na daljšo pot okrevanja.

Nehamo piti in od sebe pričakujemo, da bomo v nekaj dnevih hodili po svetu kot rožice, bistri, ponosni, uspešni … Ker smo vendar nehali piti, a ne, kdo se bo ubadal s sramom in krivdo, ki ju nosimo v sebi, z vsemi preteklimi dejanji, ki smo jih storili sebi in drugim, s tem se pa res ni treba soočiti. Ta bližnjica je šele dolga! Kajti ko odkrijemo, da pač ne moremo ubežati bolečini, ki jo nosimo v sebi, po navadi že sedimo pred novim kozarčkom …

Gremo na terapijo, in ko se rezultati ne pokažejo po tednu, dveh, treh, odnehamo, ker nam itak ni pomagalo. In gremo drugam. In iščemo. In odnehamo. Ker ni dovolj hitro, ker ni takojšnjih rezultatov, ker … ni čarobne palčke (in je žal nikoli ne bo) v obliki bližnjice, ki bi v hipu uredila zadeve.

Ampak a vam zaupam nekaj? Da vedno bolj verjamem v čarobno palčko! Pa ne v tisto, ki bo v hipu vse popravila, ampak verjamem, da jo vsi nosimo v sebi, vsak svojo, vsak drugače obarvano, prav vsaka pa ima svojo moč – če jo znamo pametno izkoristiti – za vsakogar izmed nas.

Žal pa nobena palčka nima moči pospešiti zadeve, ustvarjati bližnjic in ravno zato je ne maramo kaj preveč, kajne? Ne maramo slišati, da jo imamo v sebi, ne maramo je videti, ne maramo je začutiti. Ker ne nudi bližnjic, hipnega ugodja in ker ne nudi hipnih sprememb.

Naše telo je zakladnica vsega, kar potrebujemo, je središče vsega znanja, ki ga je v letih življenja pridobivalo, in tako kot smo ga pridobivali – počasi, da se je vse ukoreninilo v nas, lepe in nelepe stvari, seveda – ga tudi iščemo. V globinah, v koreninah. Da pridemo do tega, pa je potreben čas.

In kaj si želim prav za vsakega izmed nas? Dajmo si čas, da odkrijemo svojo čarobno palčko, in dajmo si čas, da nam pokaže pot. Brez bližnjic, brez prehitevanja, brez pritiskov. Bo šlo?