skip to Main Content
031 317 311 info@andrejatasic.si Andreja Tasič

Ko je vsega preveč

Saj poznate tisto, ko iščete, analizirate, se sprašujete po dolgem in počez, kaj bi še lahko naredili, kaj bi še lahko spremenili, kaj bi morali narediti, pa niste, se vračate nazaj in premlevate do konca in naprej … in ne pridete nikamor? Ko berete knjige, se iščete v njih, iščete na vseh koncih in krajih, a nobenega »aha-trenutka«, nobenega razsvetljenja? In se še bolj zakopljete v delo na sebi, raziskujete svoje vzorce, vzorce svoje družine, a še vedno nič? Kaj pa če (ja, vem, bogokletno od mene v teh časih, ko je vendarle postalo že kar ultimativno pravilo delati na sebi, se iti duhovnost in še kaj!) je vsega preveč? Kaj pa če enostavno potrebujemo malo prostora, da lažje zadihamo, kaj pa če je enostavno to, kar potrebujemo, pred našim nosom? In tega zaradi preobilice vseh svojih prizadevanj niti ne moremo videti? Ali pa je tako preprosto, da sploh ne moremo verjeti, ker bi pa ja morali trpeti Kristusove muke zraven, a ne, ker življenje je vendar en sam boj!

Ja, saj vem, da pljuvam v lastno skledo, ker sem vendarle terapevtka in s tem zagovornica brskanja po sebi in iskanja odgovorov in prva, ki vedno rečem, nikoli ne veš, kaj se skriva zadaj, pa vendar … A ni včasih že vsega preveč? (Dostikrat se nasmehnem ob spominu na besede, pripisane Freudu, pa jih bojda ni izrekel on: da je včasih cigara samo cigara, in modro prikimavam, ker včasih je pač to samo to in nič drugega, ampak to je že druga zgodba). A ni kdaj tudi čas, da si rečemo, dovolj je tega, potrebujem malo predaha, da končno začnem tudi – živeti?

In resnično: koliko pa ob vsem tem neprestanem »delu na sebi« dejansko znamo živeti? Koliko se znamo prepustiti spontanosti, radosti, igrivosti? Koliko se znamo samo sprostiti in samo biti? Uf, to je pa že preveč, kajne, ker potem pač ne greš proti nečemu višjemu, nečemu – čemu pa, pravzaprav?

Jaz temu »višjemu« pravim svoboda, pravim živeti in se radostiti in se veseliti in se žalostiti in se jeziti in se smejati in se jokati … Koliko pa si prav s tem nenehnim brskanjem paradoksalno zapremo pot prav do tistega, česar si pravzaprav želimo? Do miru v sebi? Koliko lahko živimo z drugimi, če smo nenehno obremenjeni s tem, kaj nas bo doletelo, ker nečesa še nismo razčistili?

Da me ne bo kdo zdaj zmerjal s krivovernico, absolutno sem za delo na sebi in absolutno sem prepričana, da dokler ne razčistimo in prečutimo svoje preteklosti, nas ta vodi in nam ne pusti živeti svobodno, sem pa proti temu, da nas to nenehno brskanje omejuje pri življenju tukaj in zdaj. Ker neskončno iskanje razloga za vsako ceno na koncu izgubi svoj smisel, kajne? Ker se potem obešamo za mišje dlake in iščemo razloge tam, kjer jih sploh ni, ker je pač življenje nepredvidljivo in včasih nam na pot prinese nekaj, kar ni razložljivo ne s preteklostjo ne z vzorci ne s čim tretjim, ampak samo z življenjem samim. Točno takim, kot je. Včasih lahkim, včasih težkim, včasih lepim, drugič grdim, včasih krutim, drugič polnim ljubezni. In, mi je prav žal, včasih je cigara res samo cigara, ne pa nekaj, kar nam je poslano iz vesolja, zato da o tem premlevamo noč in dan.

Ja, brez skrbi, tole je tudi opomin zame, da si kdaj ponovim te besede. In da si rečem, dovolj je. Pospravi. Počakaj in odpri, ko bo za to ponovno napočil čas. Do takrat pa uživaj življenje.  

This Post Has 0 Comments

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Back To Top