Samski in sami? In osamljeni?

Pomlad je čas hrepenenja, je čas nove toplote in topline, je čas brstenja in začetkov cvetenja, je čas, ki v večini ljudi vzbuja hrepenenje po nečem, polnem neznanega zanosa, je čas, ko se zdi, da vonjamo močneje, da vidimo ostreje, da tipamo bolj prefinjeno, da je vsak naš čut bolj izostren … Je pa tudi čas, ko se v nas prebudi večje hrepenenje po bližini, ko se samski začnejo počutiti, kot da so edini samski, ko se tisti, ki so odšli iz zveze ali so bili zapuščeni, počutijo še bolj osamljene, ko se prebudi žalost nad izgubljenim in hkrati tiha in močna želja po novem.

Ravno zadnjič mi je kolegica dejala, da se počuti kot osamljen otoček sredi sveta, na katerem so vsi poparčkani, poročeni, imajo otroke, so srečni, veseli in zadovoljni, ona pa tako zelo osamljena. Nisem ji dejala, da naj se prepusti in počaka, da bo prišel tisti pravi, ker se mi zdi to tolažba v prazno, ker – kdo pa sem jaz, da ji lahko zagotovim, da se bo kar naenkrat pojavil nekdo, ki ji bo ukradel srce? Kaj pa če ga ne bo? In bo, sirota, sedela doma in leta in leta čakala, da bo nekdo potrkal na njena vrata, nekdo, ki ji bo s prvim pogledom vzel sapo in s katerim bo živela srečno do konca svojih dni. Malo se hecam zdajle, pa vendar je kakšno zrno resnice tudi v tem, kajne?

Čakanje na princa ali princeso, ki bo s svojo pojavo čudežno zadel ali zadela v samo srčiko našega bistva in nas odrešila … Kdo pa sta pravzaprav ta princ ali princesa, ki naj bi nas odrešila? Kakšna naj bi bila? Prepričana sem, da zmore vsak izmed nas našteti dolg seznam lastnosti, ki naj bi jih izbranec ali izbranka nosil ali nosila v sebi, in cel kup stvari, ki jih je seveda mnogo več kot prvih, katerih izbrana oseba nikakor ne bi smela imeti, če bi želela postati izbranka našega srca. In je popolnoma prav, da smo izbirčni in ne pristanemo kar na vsakogar, ki nam prekriža pot, samo zato da bi bili v odnosu in da ne bi bili več samski, predvsem pa ne več sami in osamljeni, pa vendar smo tukaj osredotočeni na drugega, na tistega, ki ga še ni in čigar izbiro vodijo naše pretekle izkušnje, namesto da bi pogledali vase.

Koliko znamo odgovoriti na vprašanje, kaj imamo pa mi ponuditi svojemu bodočemu izbrancu ali izbranki? Smo sploh pripravljeni na novo zvezo? Smo staro že preboleli? In če smo jo, koliko bodo naše (slabe) izkušnje vplivale na to, ali bomo ponovno odprli svoje srce ali ne? Ali bomo ponovno zaupali? Si že upamo biti ranljivi? Si že upamo nekomu dopustiti vpogled v svojo intimo? Kakšen je pa naš seznam tistega lepega, kar želimo ponuditi drugemu, in tistega malo manj lepega, kar bo moral tudi sprejeti, a si ne želimo, da bi to prepoznal in spoznal že zdaj? S katerimi strahovi se spopadamo? S katerimi željami, upanji?

Seveda ne govorim o tem, da bi se morali usesti in začeli pisati sezname, govorim o tem, da se v tem času, ko nimamo partnerja, začnemo spoznavati. Kdo smo mi, kaj si želimo, kaj potrebujemo, s katerimi strahovi se spopadamo, kdo smo, ko se pogledamo v ogledalo, smo si sploh všeč …? Predvsem pa najpomembnejše vprašanje, ki, ponovno, ni povezano z drugim: kakšen sem v odnosu s samim sabo. Kajti ta odnos je najpomembnejši, ta odnos bo dajal ton in obarvanost odnosa z drugim. Če sami s sabo nismo odkriti, ne bomo niti z drugim, če sami sebi nismo všeč, ne moremo pričakovati, da bomo drugemu (oziroma mu bomo, a mu ne bomo verjeli), če sami sebe nimamo radi, kako naj nas ima drugi (in ponovno – tudi če nas bo imel rad, mu ne bomo verjeli), če sami sebi ne zaupamo, kako naj zaupamo drugemu, in tako dalje in tako dalje.

Nikakor torej ni potrebno, da smo v času samskosti osamljeni, kajti ko se začnemo družiti s sabo in ugotavljati, česa vsega o sebi sploh (še) ne vemo, se začne zanimiv in zabavni del spoznavanja notranjega dela sebe. In lahko začnemo uživati v tej družbi, namesto da se obupano oziramo okrog, od kod bo veter prinesel tistega, ki bo razbil naše občutke osamljenosti. Zakaj tega časa ne bi v polnosti izkoristili in uživali v zanimivi družbi – s sabo?