Radovednost ni lepa čednost!

Kot otroci smo se najbrž precej naposlušali, da radovednost ni lepa čednost in da nas, smrkelj in smrkavcev, določene stvari enostavno ne brigajo in naj bomo lepo tiho. Res je, da veliko stvari ni za mlada ušesa, pa naj smo si jih še tako želeli slišati in izvedeti, res pa je tudi, da so z nenehnim dopovedovanjem in žuganjem s prstom, kam nas bo radovednost pripeljala, v marsikom izmed nas »ubili« tudi željo po raziskovanju – samega sebe.

Bila sem še smrklja, ko sem čuvala svojo nečakinjo, bistro deklico, ki jo je krasila neizmerna radovednost. Ko sem jo kdaj okregala, ker je preveč buljila v koga (in to je znala res odlično početi 😊), je po navadi odgovorila: »Saj sam’ gledam.« Prikupno je s-je narahlo spremenila v š-je, da je izpadlo »šaj šam’ gledam« in se zraven šobila, kot se znajo samo dvoletniki. Zdaj, kar nekaj desetletij starejša, na svojih sprehodih ali posedanjih ob reki ponovno srečujem otročke. Rada jih opazujem, kako odkrivajo svojo moč, svoje gibanje, svoje telo ob igranju, in se hkrati srečujem z njihovimi radovednimi vprašanji in na kreganje staršev odgovorim, da je vse v redu, da naj jih kar pustijo. V meni namreč še odmeva tisti »šaj šam’ gledam« in védenje, da so pač radovedni in da jih poleg samega sebe neznansko zanimajo tudi druge stvari.

Ob opazovanju njihove nedolžne otroške radovednosti se sprašujem, kam je izginila naša, kam smo jo pospravili. Pa ne mislim nadležnega vtikanja v druga življenja, ampak radovednost o tem, kdo smo mi, kaj si želimo, kaj pričakujemo, česa vsega smo še sposobni, česa vsega so (še) sposobni naši možgani, česa vsega so (še) sposobna naša telesa, kje se lahko izboljšamo, sami sebe in svoje odnose, kje lahko še napredujemo, smo zadovoljni, razočarani, srečni, žalostni, katere so naše vrednote, čemu želimo slediti v svojem življenju …

Smo ob opozarjanju, kako radovednost ni lepa čednost, enostavno pospravili željo izvedeti kaj več? Ali nas je preprosto – strah, kaj bomo ob radovednem prevpraševenju samega sebe odkrili? Nas je strah, kam nas bo tako raziskovanje pripeljalo? V kakšne globine nas bo odneslo?

Ampak: kaj ni huje obstati in se nehati čuditi samemu sebi (tudi v tistem, kar nam resnično ni všeč pri sebi) kot zdržati s strahom in se pognati v globine? Na novo odkrivati samega sebe? Svoje prednosti, svoje slabosti, svojo svetlobo in svojo temo? Saj dokler ne poznamo svojih temnih kotičkov, vendar ne moremo poznati svetlih. Kako naj vem, da je nekaj dobro zame, če ne prepoznam, kaj je zame slabo? Kako naj vem, do kod naj grem, če pa niti ne vem, kam bi sploh rad in lahko prišel? Kako naj vem, čemu se izogibati, če pa nisem niti toliko radovedna, da bi vedela, česa si pravzaprav želim?

Se spomnite dojenčka, ko začne odkrivati svoje roke, svoje noge in se čuditi, kako se gibajo? Kaj ko bi si dovolili v sebi spet poiskati otroško dušo, ki je začudena nad samo sabo in svojimi zmožnostmi? In če vam postane nerodno pred samim sabo? Nič hudega, recite si: »Šaj šam’ gledam.« 😊

In ja, obrnila bom pregovor v: radovednost je lepa čednost, če je namenjena raziskovanju samega sebe.