skip to Main Content
031 317 311 info@andrejatasic.si Andreja Tasič

Čičanje in čakanje na boljše življenje

Ah, saj je vse brez zveze, ne da se mi truditi, karkoli narediti, ker se tako ali tako ne da ničesar narediti, spremeniti, zelo pogosto slišim ali berem v komentarjih. Dostikrat, priznam, tudi mene posrka vase ta stihijskost nemoči, preden se zavem in stresem z glavo in uidem temu razmišljanju. Ker sem vendarle prepričana, da se da narediti marsikaj, če se za to odločiš in ob tem vztrajaš.

Zadnjič me je na sprehodu »ujela« ena gospa in mi začela razlagati, kako depresivna da je, kako se težko spravi k čemerkoli, ker ne najde volje, a si tako zelo želi, da bi se počutila drugače. Poslušala sem jo in potem le povprašala, ali kaj naredi za to, da bi se počutila bolje, je morda šla k zdravniku, morda k psihiatru (o pogledu, ki je pospremil te moje besede, raje ne bom), da bi videla, ali ji lahko pomagajo. Kje pa, tam ti itak dajo samo tablete, po njih si pa ves čuden in zaspan, so ji povedale gospe, ki jemljejo te »arcnije«. Pa morda psihoterapija, sem si drznila poskusiti, a dobila nazaj rafal, da to so pa itak sami mazači, je ona že brala v časopisih o tem. Okej, sem se vdala v usodo, gospa je prepričana, da se ji ne da pomagati, sprijaznjena s tem, da je, kar je, in da bo pač še naprej živela tako, kot živi zdaj. Najbrž je iskala samo sočutno uho, ki bi jo poslušalo, ne pa nekoga, ki bi ji solil pamet, kaj pa lahko ona naredi za to, da bo bolje. Saj ne more. Je brez zveze. Nima smisla se truditi, ker tako ali tako ne bo bolje.

In to lahko slišimo kar naprej, pa ne samo na področju osebnega življenja, kje pa. Saj mi šolstva, zdravstva, politike in države na tem mestu najbrž sploh ni treba omenjati, kajne? Ničesar ne moremo narediti, ker tako ali tako ne bo bolje. Ničesar se ne da spremeniti. Najbolje je, da sedimo in čakamo in – se pritožujemo. Nad vsem. Ker so vsi drugi odgovorni za vse. Mi pa za nič?

Vem, da je dostikrat težko splezati iz začaranega kroga razmišljanja ali vedenja ali počutja, v katerega smo se ujeli, a če ne poskusimo narediti vsaj milimetrske spremembe, lahko samo čičamo in čakamo … in se pritožujemo in jokamo in stokamo, kako da je vse hudo. Ja, res je, marsikdaj ni lahko, a če se mi zdi nekaj pomembno, bom naredila nekaj za to, da to dosežem. Ker če ne naredim ničesar, nekako ne morem pričakovati drugačnega rezultata, kot sem ga dosegala do zdaj. Akcija in reakcija, pač. In življenja brez akcije zagotovo ni.

Torej: lahko še naprej sedimo in se pritožujemo, kako krut da je svet okoli nas, lahko pa vstanemo, se pretegnemo in naredimo korak naprej.

Jaz verjamem, da se da spremeniti in narediti marsikaj. In ne, brez skrbi, nisem taka optimistka, da bi pomislila, da lahko jaz kot posameznica spremenim svet, sem pa prepričana, da lahko prav vsak od nas nekaj naredi za to, da bo svet okoli nas boljši. Dovolj je, če začnemo pri sebi, in ko bomo pri sebi dosegli določene spremembe, bomo začeli verjeti, da se da. In s to držo šli v zunanji svet. Ker se da. Malo po malo. Malo jaz, malo ti, malo mi vsi.

This Post Has 0 Comments

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Back To Top