Zadnjič sem po televiziji mimogrede ujela besede iz naslova, češ da je jeza greh. In…
Odnosi danes in odnosi včeraj
Dostikrat se pritožujemo nad odnosi, ki da so v današnjem času vse kaj drugega, kot so bili včeraj, seveda dosti boljši, kot so danes. Pa se prav tolikokrat, kot to slišim, sprašujem, ali to drži ali ne. Smo se res toliko spremenili, kot je videti navzven, ali smo samo zaradi zahtev današnjega časa toliko otopeli, da ne zmoremo (smemo?) pokazati več, kot je dovoljeno, predpisano z nenapisanimi pravili?
Res je, stiska s časom in večni stres nas venomer priganjata, naj hitimo in delamo in delamo in hitimo, da ne bomo česa zamudili, ob čemer znamo zelo hitro pozabiti na tisto, kar je v bistvu najpomembnejše – na odnose. In potem obsedimo sami samcati za računalnikom in se sprašujemo, kam je vse skupaj izginilo. Hvaležna sem za tehnologijo, ki nas povezuje, a prav toliko, kot sem hvaležna zanjo, me včasih jezi, da nas tisto, kar nas povezuje, hkrati tako zelo oddaljuje. Ko si hkrati čisto blizu, pa tak’ daleč od vsega, pojejo Mi2 sicer o drugi vsebini, pa jo vendar lahko prevedemo tudi v odnosno, kajne?
Vsega seveda ne moremo narediti sami; za odnos in njegovo živost sta vedno potrebna dva, pa vendar bi se bilo dobro namesto pritoževanja, kako gre svet v tri krasne z nami vred, vprašati tudi, koliko mi sami prispevamo k temu. Odnosi se po navadi vendarle ne ohladijo kar sami od sebe, drži? Današnja tehnologija resda omogoča takojšen stik s človekom, koliko pa ta hitri stik onemogoča dejansko povezavo z drugim? Kolikokrat se slišimo po telefonu, skypu ali facebooku, namesto da bi se srečali v živo? Pa saj je vendar ravno živi stik s človekom tisti, ki daje globino, ki daje možnost, da drugega začutimo prav v vseh odtenkih njegove biti! Mi pa se skrivamo za ekrani in se hkrati pritožujemo, kakšen da je ta svet, ko pa se vendar vse začne z – nami.
Nimam nikogar okoli sebe, nikogar, ki bi mu zaupal, zaupala, dostikrat slišim, vsi so me zapustili, nimam pravih prijateljev … In kaj zdaj storiti? Najbrž bi bilo dobro vzeti pot pod noge in pogledati, kako (še vedno) živi svet zunaj škatle, v katero smo sposobni buljiti ure in ure, pa naj gre za telefon, računalnik ali televizijo …, kako se ljudje še vedno povezujejo v naravi, hribih, na igriščih, prireditvah … Ampak – če čisto iskreno pomislimo – tukaj je pa že tveganje zavrnitve, da se ne bomo čutili sprejete, da ne bomo slišani, da ne bomo všečni, popolni, taki, kot od nas zahtevajo (nevidni) drugi, kajne? In tudi zato nas ta svet tehnologije uspe tako oddaljiti od drugih! Ker nam ni treba biti pristni, ker smo lahko anonimni, ker lahko skrijemo marsikaj, česar drugače ne bi mogli, ker nam nudi neštete možnosti pretvarjanja in preigravanja namišljenih podob, ki smo jih ustvarili o sebi. In kako na ta način najti pristne prijatelje, ki jim lahko zaupamo? Težko, kajti čar pristnosti je ravno v tem, da lahko pokažemo, da smo ranljivi, žalostni, jezni, osramočeni, veseli, zadovoljni in še in še.
Kot sem že napisala, ni vse odvisno od nas samih, je pa za (boljše) odnose vendarle pomembno tudi to, ali bomo naredili nov korak v odnose ali se bomo pustili zapeljevati in zapeljati »tako blizu, a tako daleč« napravam in hkrati jokali nad tem, kakšen da je ta svet. Ker če ne poskusimo, ne bomo vedeli, ali je lahko morda vse skupaj boljše, kajne?
This Post Has 0 Comments