Empatija da ali ne?

Velikonočna nedelja je danes; kakršenkoli odnos ima nekdo do nje, verjamem, da se lahko vsakogar dotakne simbolnost, ki ga nosi s sabo praznik velike noči. Trpljenje in odrešenje. Vse nas v življenju zagotovo čakajo trenutki trpljenja, ko si ne želimo ničesar drugega, kot da bi bilo že enkrat konec vsega in bi prišlo do odrešitve. Pa naj bo take ali drugačne, samo da nehamo trpeti. In si ob sebi samo želimo nekoga, ki bi nas v našem trpljenju slišal in začutil.

Ta teden je, kot da je zanalašč izbrala ta datum, zagorela pariška Notre Dame. Priznam, da se me je globoko dotaknilo, ko sem gledala plamene, ki so švigali v nebo. Kaj kmalu pa sem lahko marsikje prebrala, da je itak brez zveze sočustvovati, ker gre samo za obzidje; koliko denarja bo šlo za popravilo in a ne bi bilo bolje tega denarja nameniti lačnim po svetu.

Opravičujem se, če bom koga zbodla s svojimi besedami – no, iskreno – se niti ne opravičujem, ker sem prepričana, da je vsakomur dovoljeno čutiti in doživljati to, kar čuti in doživlja. Sem se pa spraševala o fijakarskem konju, to pa ja, ki ne pusti (namenoma ali ne, v to se ne bom spuščala) videti tega, da če nekomu tečejo solze ob plemenih, ki so lizali mogočno zgodovinsko zgradbo, to ne pomeni, da mu ne tečejo, ko vidi trpeče ljudi. Sta morda empatija in sočutje rezervirana samo za eno ali samo za drugo? Torej bi nekomu moralo po domače rečeno »viseti dol« za eno stvar, pri drugi bi pa lahko prelival solze?

Od kod takšna razdvojenost, takšno razmišljanje? Saj če nekdo trpi, ne glede na to, ali zaradi izgube človeka, hiše, svojega ljubljenčka, pač trpi in lahko do njega začutim empatijo, kajne? Ali pač ne? Bomo rekli nekomu, ah, saj tebi ni pa res ni nič hudega, poglej, kako zelo trpijo drugi! Okej, tudi to lahko pomaga, da se človek spravi iz mračnjaškega razpoloženja, a vendar: kakšno sporočilo mu dajemo s tem? Ti in tvoja občutja sploh niste pomembni. In seveda: ti nisi pomemben! Ker kaj boš jokal, če si ostal brez službe in denarja, glavno da živiš v miru. Resno? Od česa pa bo živel v tem prečudovitem miru? Lahko začutimo njegovo stisko ali smo mi tisti odločevalci, ki bomo zapovedali, kaj sme in česa ne sme čutiti?

Od Brene Brown si bom izposodila poved, ki pravi približno takole: Utišati eno čustvo pomeni utišati vsa. Torej: empatija in sočutje, če sta seveda res občutena, ne površinska in navidezna zaradi všečnosti, mi dajeta možnost občutiti vse, kar me obdaja, in nista pogojena z mojim ali tvojim dovoljenjem. In če sem žalostna zaradi »samo ene stavbe«, ki gori, to ne pomeni, da ne morem začutiti trpljenja človeka. Ali živali. Ali … Vstavi poljubno.

Za konec bom dodala, da se bojim dneva, ko bi prišla tako daleč, da bi me ena vrsta trpljenja pustila ravnodušno, in upam, da do tega ne pride nikoli. Pa vi?