skip to Main Content
031 317 311 info@andrejatasic.si Andreja Tasič

Dan za dušo

Danes je dan, ko sem vsa mehka znotraj sebe, ko mi na misel ne pridejo druge besede kot pa toplina, ljubezen, radost, hvaležnost in veselje … Kot da je danes dan, ko je vse tako, kot mora biti. Umirjena, pomirjena s sabo in drugimi … Nobenega posebnega razloga za to ne najdem, niti ga ne iščem, ampak samo sem in uživam v tem občutku biti.

In razmišljam o teh prvih dopustniških dnevih, ki so pred nami, koliko jih bomo zmogli in znali izkoristiti za to, da se bomo posvetili sebi in drug drugemu, koliko pa nas bo zanesel in odnesel občutek vzhičenosti nad svobodo, nad tem, da nas ne preganja vsakdanji stres gledanja na uro, da bomo ja pravočasno postorili vse, kar od nas zahtevajo drugi, in vse, kar od sebe zahtevamo sami.

Dostikrat slišim, da si sploh ne znamo več vzeti časa zase, ob čemer se mi porodi vprašanje: si ga sploh upamo vzeti? Pa ne zato, ker bi nas kdo ve kdo kaznoval zaradi tega, ampak preprosto zato, ker bi to najbrž pomenilo tudi malce pokukati vase. Ker ko ves čas hitimo in begamo sem ter tja, tega pač ne moremo početi in je to po svoje prav priročen izgovor, kajne?

In potem pridejo tako zelo nujno potrebni in tako zaželeni prosti dnevi … Že tedne prej načrtujemo, kaj vse bomo počeli, že tedne prej, kam vse bomo šli, ob čemer pa pozabljamo na tako zelo potreben oddih za svojo dušo, ki ure in dneve in tedne in mesece nabira vso nesnago, ki je ne zmore sproti počistiti, in pokorna in ponižna čaka na odrešitev, na to, da si bomo vzeli čas tudi zanjo, jo poslušali in slišali, kaj nam dopoveduje.

V življenju so pomembni trenutki, sem ta teden pisala, in še vedno se strinjam s tem, a kaj ko po navadi štejemo te trenutke le v tem, kar doživljamo zunaj sebe, na svojo notranjost pa pozabljamo. Vsak trenutek šteje, res je, tudi tisti, ki si ga ne vzamemo zase, tudi tisti, ki si ga ne vzamemo za svoje drage, tudi tisti, ki ga spregledamo, češ da ni pomembno in se bomo k temu vrnili, ko bo čas, tudi tisti trenutek, ko s sabo ravnamo grdo ali dopuščamo, da tako ravna z nami nekdo drug, tudi ko ne vidimo oči svojih otrok, ki čakajo na trenutek naše pozornosti, tudi ko ne vidimo svojih oči, ki nas izmučene gledajo iz ogledala, ko ne vidimo neme prošnje v očeh svojega partnerja, češ umiri se, vzemi si trenutek za naju, za pogovor, za trenutek intime, bližine in ljubezni …

In zato … Super je, da si privoščimo oddih in odidemo kam na lepše, v svobodo uživanja, ki nam ga prinesejo dopustniški dnevi, pa vendar – kako zelo lepi so lahko ti dnevi, ko si dovolimo pogledati tudi vase, ko si dovolimo začutiti v vsej pristnosti vse trenutke in vse občutke, ki se rodijo v nas, tudi tiste, ki niso tako veličastni in lepi, a so tudi zelo pomemben del naših življenj.

Želim vam enkratne dopustniške dneve. Naj zasijejo v vsej globini, tako da boste čez leta ob gledanju fotografij točno vedeli, kaj ste tisti trenutek občutili, četudi boste pozabili, kaj ste tisti hip gledali. In boste rekli, vau, to so pa res bili dnevi za mojo dušo. 😊

This Post Has 0 Comments

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Back To Top