Ne (z)morem, ne znam …

Zagotovo se vsak izmed nas kdaj sreča s kakim izzivom, ki mu ni kos, in reče, da ne zna ali ne zmore. No, vsaj sama sem dostikrat postavljena prednje, sploh pri sodobni tehnologiji, ki mi kravžlja živce, da avta in njegove zapletenosti sploh ne omenjam. Aja, pa orientacija, močno povezana z avtomobilom? Kako, za božjo voljo, naj vem, kje je sever, ko me prijazna gospa z GPS-a s še bolj prijaznim glasom usmerja?!? Pa pustimo to, da si prihranim vsaj kakšen košček dostojanstva in se ne osramotim popolnoma; nameravala sem pisati o notranjih bojih med zmorem in ne zmorem in znam in ne znam in vem in ne vem in …

A niso prav priročni izgovori tile ne vem, ne znam, ne zmorem? Ker če ne vem, ne znam in ne zmorem, pravzaprav pričakujem, da mi bo nekdo drug osvetlil pot, pokazal rešitev, naredil nekaj namesto mene, kajne? Pa ne govorim o tem, da nečesa resnično ne zmoreš sam narediti ali ne znaš, takrat pač seveda zaprosiš za pomoč (vsaj upam, da smo tako daleč, da to lahko storimo brez slabe vesti?), ampak govorim o tisti težki, vseobsegajoči nemoči, ko kar ždiš in čakaš in po možnosti še obtožuješ vse po vrsti, ki naj bi bili krivi za tvoje stanje.

Pa ste kdaj pomislili, kaj bi se zgodilo, če bi vse te misli o nemoči dali stran? Če bi rekli, okej, prva misel je, ne vem, katera je pa druga? Kaj se skriva za tem, ko rečem ne vem, ne znam, ne zmorem? Je to morda tista strašljiva beseda, ki se ji reče odgovornost? Odgovornost zase, za svoja dejanja, za svoje življenje? Mar nas to brani pred globljim pogledom vase in uvidom, da bo treba stvari vzeti v svoje roke?

Ker če ne vemo, ne znamo in ne zmoremo, to pravzaprav pomeni, da mi nismo odgovorni za to, kar se nam dogaja, kajne? Pa če malce seciramo še to: se nam stvari res kar dogajajo? Resnično? Smo torej le opazovalci svojega življenja, ki s temi besedami sami sebi nenehno potrjujemo, kako nemočni da smo?

Brez skrbi, vem, kako zelo težko je splezati iz teh občutkov, ki te stiskajo v svojem primežu in ne pustijo uvideti lepše plati, ki se ji reče svoboda. Svoboda, da živiš, tudi če veš, da katere stvari ne znaš – pa se jo poskusiš naučiti, svoboda, da živiš, tudi če te kdaj prešine misel, da ne zmoreš – pa vseeno poskusiš in poskušaš, dokler ti ne uspe (včasih ti tudi ne uspe, pa kaj, življenje je sestavljeno iz padcev in pobiranj), svoboda, da živiš, ko si rečeš, tega pa ne vem – in poskusiš izvedeti …

Ampak – ponovno – koliko pa si resnično želimo živeti svobodno? Kajti svoboda s sabo prinaša tudi odgovornost, zase in za druge in za vse, kar nas obdaja … Ampak točno ta možnost in priložnost nam je dana, izkoristimo jo, življenje je le eno. Menda ja ne bomo, ko nas bo prišla iskat gospa s koso, dejali, ne znam, ne vem, ne zmorem? Ampak bomo rekli, uf, kaj vse sem se naučil, kaj vse sem izvedel, kaj vse sem zmogel narediti, pa sem bil prepričan, da ne bo šlo …, zdaj pa lahko mirno odidem.

In ja, draga gospa v avtu, ko mi boš naslednjič rekla, naj peljem proti severu, bom šla, četudi ne vem, kam, kajti vem, da nekam bom prišla. In če mi ne uspe? Bom izstopila in prosila za pomoč, ker mi to, da vem, da lahko prosim za pomoč, daje moč, ne pa občutka ždenja in nemoč. Kaj pa vi?