Ugasniti pričakovanja ali biti razočaran?

Če ničesar ne pričakuješ, ne moreš biti razočaran, je krilatica, ki jo dostikrat slišim, ali se z njo strinjam ali ne, je pa drugo vprašanje. Kajti oboje, tako pričakovanja kot razočaranja, so po mojem sestavni del naših življenj, razlikujemo se le v tem, kako nanje reagiramo. So nas pripravili na to, da bomo v življenju tolikokrat razočarani? Tako zelo, da bomo kdaj tudi obupali?

Dostikrat lahko slišimo, kako otroci razočarajo svoje starše, pa partnerji drug drugega, pa prijatelji nas pustijo na cedilu, pa politiki, v katere smo polagali svoje upe na spremembo, pa koncert, ki smo se ga veselili dolge tedne, pa …

Pa lahko otroci resnično razočarajo svoje starše? V čem? V tem, da na primer niso izbrali študija, ki so si ga starši želeli zanje? V tem, da niso tako uspešni, kot so si starši zanje želeli? V tem, da niso izbrali partnerja po meri staršev? Da so se odselili iz hiše, ki so jo starši z lastnim potom gradili za svoje otroke? Hm, kdo je zdaj tu koga razočaral? Otrok starša ali starš otroka, s tem ko ga ne sliši, čuti in vidi njegovih želja in pričakovanj?

Razočaranje nad partnerjem … Kolikokrat se zgodi, da se kar naenkrat zavemo, da partner ni tak, kot smo si ga mi naslikali v svoji glavi. In nas razočara … Pa nas res razočara on ali smo razočarali sami sebe v svojih pričakovanjih?

In še vprašanje, ki se ponuja kar samo od sebe: nas sploh lahko nekdo razočara? On osebno? Ali so to njegova dejanja, ki jih od njega nismo pričakovali? Ni tako enostavno, kajne, ko začnemo razmišljati o tem?

Pri kom se moramo torej (ponovno) ustaviti? Pri nas samih, seveda. Pričakovanja so del naših življenj – nujen ali ne, v to se ne bom spuščala – kaj pa lahko z njimi in posledičnim razočaranji, ko se ne uresničijo, naredimo mi sami, je pa drugo vprašanje. Na koga pokažemo s prstom ob svoji zafrustriranosti in jezi in obupu? Na drugega? Kaj pa če se on sploh ne zaveda naših pričakovanj? Je lahko potem odgovoren za to, da smo mi razočarani? Najbrž ne, a ne?

Vem, kaj on razmišlja, dostikrat slišim. Pa res veš? Vem, kakšna bo njena reakcija, vedno je enaka. Pa res veš? Od kod potem razočaranje, če vse vemo? Mar na skrivaj pričakujemo, da enkrat bo pa slišal, četudi mu ne povemo svojih želja? Da bo znal brati naše misli, tako kot smo mi prepričani, da znamo brati misli drugih? Da vemo, kaj si želi, četudi nam tega ne pove? In še tista znana: vse sem naredil zate, ti pa takole … Resno? Za koga že nekaj počnemo? In kdo je tisti, ki je na koncu razočaran, ki ga razočara drugi? Mi sami, kajne? Vedno znova.

Hm, če na koncu dobro premislim, bi res bilo najbolje živeti brez vseh pričakovanj in posledično brez vseh razočaranj, ampak … Kje je pa potem veselje prihajajočih dni?

Pa če bi vzeli v zakup, da so naša pričakovanja velikokrat nerealna, da ustvarjamo slike, ki dostikrat nimajo zveze z realnostjo, da so pričakovanja tista, ki lahko hitro prinesejo razočaranje, in se s tem preprosto sprijaznimo, vzamemo v zakup? Brez poskusov pač ni padcev, a tudi ne napredka, zato pričakujmo prihodnje dni in se jih veselimo, a vendar s kančkom previdnosti in pričakovanja, da nas lahko pričakovanja pripeljejo do razočaranja. 😊