Kaj pa ljubosumje?

Ljubosumje je čustvo, s katerim se je najbrž že vsakdo tako ali drugače soočil vsaj enkrat v življenju. Ne glede na to, ali smo ljubosumni mi sami ali ljubosumnost izraža drugi, je to dokaj neprijetno čustvo. A tako kot pri vsakem drugem čustvu moramo tudi tukaj vzeti v zakup: bolj ko se mu izmikamo in bolj ko mu skušamo ubežati, močneje nas lovi. In enako kot druga čustva ima tudi ljubosumje svoj namen. Torej: kako bi bilo, ko bi mu enkrat za vselej pogledali v oči in pogledali, kaj ga povzroča?

Pred časom mi je kolega razlagal, kako je njegova žena ljubosumna nanj. Karkoli naredi, ji ni dovolj, bolj ko ji izkazuje ljubezen, manj mu verjame. »Veš, tako je negotova, ko gre za najin odnos; včasih se mi zdi, da je ljubosumna še na najina otroka,« je dodal in nadaljeval: »Pa ne samo to, ljubosumna je na moja srečanja s prijatelji. Pa ne bi rekel, ko bi bile vmes ženske, takrat bi še razumel, ampak ona je ljubosumna na moje moške prijatelje! In sploh ne zna povedati, zakaj, kaj jo tako zelo moti. Pravi, da ve, da je ne bom prevaral, pa vendar da mi ne zaupa … Da se ji zdi, da so vsi drugi pomembnejši, da je ona na zadnjem mestu, da ji ne zaupam stvari, ki me težijo, da ne čuti bližine med nama … In potem se zares zavestno umikam. Ker pač nikoli ni dovolj. Res ne vem, kam bo vse skupaj pripeljalo, če bo šlo tako naprej …« Ogorčenost in jeza in nemoč so kar lili iz njegovih besed. Saj vem, kaj je želel slišati od mene: da je treba popraviti ženo, ker je z njo nekaj narobe, on je pa čisto v redu, pa vendar sem po svoji stari navadi njegovo razmišljanje obrnila drugam – vanj, seveda. S tem ne želim dejati, da je to, da je žena tako zelo močno ljubosumna, njegova odgovornost, konec koncev se bo morala s tem spopasti sama in ta svoja občutja razrešiti sama, dejstvo je pač, da sta v odnosu vedno dva in oba vanj vnašata svoja občutja, razmišljanja, negotovost, vzorce iz preteklosti in še kaj.

Ona se bo najbrž morala soočiti s tem, od kod tolikšna negotovost, tolikšno nezaupanje vanj, v njun odnos, v to, da bo on kar odšel, da so mu drugi ljudje pomembnejši od nje. Od kod tak strah? Kaj se je začelo v njej ob njem prebujati? Kaj ji v njunem odnosu manjka, česa ne dobi, pa si želi? Vse to so vprašanja, namenjena njej.

Kaj pa on? Če iskreno pogleda vase, so njegove besede, da da v odnos vse in še več, resnične? Koliko je ranljiv v odnosu? Koliko je odprt za to, da sliši svojo ženo? Koliko se on počuti varnega v odnosu, da pove, kar mu leži na duši, koliko lahko izraža svoja čustva, svoje želje, svoje strahove, potrebe …? Kaj se v njem prebuja ob njej? Koliko je resnično prisoten v odnosu? Koliko pa je oddaljen? Kaj nosi v odnos z drugimi? Se tam pogovarja o stvareh, ki zadevajo samo njun odnos? Se tam čustveno poteši?

Ni mu bilo prijetno ob teh mojih vprašanjih, na katera takrat še ni imel odgovorov, niti jih jaz kot njegova kolegica nisem želela slišati, ker je to stvar njunega odnosa, je bil pa odličen začetek novega spoznavanja samega sebe in nje in njunega odnosa.

Na ljubosumje dostikrat pomislimo samo takrat, ko gre za fizično prevaro, a je dostikrat prisotno tudi ob čustveni. Ker kaj je to, da nosimo svoja čustva drugam in jih izlijemo drugi osebi, ne pa svojemu partnerju, drugega kot prevara? Sicer čustvena, pa vendar prevara …

Nikar zato ne utišajte svojih glasov ljubosumja in jih zatirajte, ampak o njih takoj spregovorite, prav tako pa tisti, na kogar letijo besede ljubosumja, ne zamahnite z roko, češ saj sem ti zvest, ampak izkoristite to za pogovor, kaj se je začelo v vajinem odnosu dogajati in v vaju prebujati.

Najbrž vas zanima konec kolegove zgodbe? Po mojem priporočilu sta šla na terapijo in tam razrešila stvari. Odrešitev ni prišla čez noč, je pa prišla. Torej? Pogovor, pogovor in še enkrat pogovor. In če ne gre, če sama ne zmoreta priti iz začaranega kroga, v katerega sta se ujela, je tu še vedno terapija, kjer je za oba dovolj časa in prostora in kjer imata možnost oba biti slišana. Bosta poskusila?