Strah pred uspehom? A daj no!

Dostikrat govorimo o strahovih, ki nas ovirajo v življenju. Strah pred izgubo česarkoli, strah pred tem, da se boš osramotil, strah pred tem, da boš ostal sam, in najprimarnejši izmed strahov – strah pred smrtjo, ki je najbrž prisoten pri vseh, odkar se začnemo zavedati samega sebe. Ampak pri tem se danes ne bom ustavljala, ustavila se bom pri strahu, ki ga ima marsikdo med nami, a se ga le redkokdaj zavemo – strah pred uspehom.

»Mene da bi bilo strah uspeha?!? A daj no, a si nora!« mi je zadnjič dejala prijateljica, ko sva se pogovarjali o tem, kako si želi v življenju kaj premakniti, a ji nikakor ne uspe. »Ko pa si vendar ničesar drugega ne želim tako močno kot tega, da uspem na tem področju! Vse vlagam v to, ves prosti čas namenim temu, se izobražujem in izpopolnjujem, pa še vedno samo stagniram.«

Če ne kaj drugega, mi je najin pogovor dal zelo zanimivo snov za razmišljanje, zakaj se ljudje včasih ne premaknemo nikamor, zakaj vztrajamo pri nekih trditvah, ki so, če jih pogledamo s čisto nevtralne plati, popolnoma iz trte izvite. Ena stvar je seveda strah pred neznanim, kajti vedno, pa naj nam je še tako hudo, je lažje ostati v znanem, kot se premakniti v neznano, ker tam pač ne vemo, kaj nas čaka. Pa strah pred uspehom?

Kar pomislimo, kolikokrat smo pravi ujetniki svojega razmišljanja! Kolikokrat si zaželimo, da bi nekaj naredili ali nekaj dosegli, pa nas pred – včasih tudi tistim čisto zadnjim korakom – nekaj ustavi in si rečemo, ah, saj to pa ni zame! Tega pa jaz nisem sposoben! Tega pa jaz ne zmorem! Okej, seveda imamo omejitve in seveda ni nič slabega biti realen, ne pa sanjač, ki sanja in odsanja življenje, in dobro je vedeti, katere bitke bojevati in katero kdaj pustiti odprto. Pa vendar je dobro vedeti tudi, da naše prepričanje, da čisto vsaka zadeva, za katero rečemo, to pa ni zame, ni nujno resnično.

Osamljeni smo in doma objokujemo svojo usodo, a ko nam nekdo predlaga kakšno aktivnost, se ne odzovemo, ker kar vemo, da to ni za nas. Tako kot ni za nas druga, pa tretja, pa četrta stvar … Dokler ne sklenemo, da je itak vse nesmiselno, in obsedimo v svojem kupčku žalosti in godrnjamo nad kruto usodo, ki da nas je opeharila za vse lepo v življenju. Pa se kdaj vprašamo, kaj bi se lahko zgodilo, če bi pograbili priložnost?

Ponujena nam je služba, ki bi za nas pomenila napredovanje. Ne odzovemo se, ker to je pa preveč odgovorno delo zame, moral bi se vse na novo naučiti, in sklenemo, da nam pa tu, kjer smo zdaj, konec koncev niti ni tako hudo, pa čeprav vsako jutro težje vstanemo in se spravimo od doma.

Lotimo se študija, na koncu nam ostane le še izpit ali dva in diploma, a se nikakor ne moremo prisiliti, da bi študij končali. Ker je itak brez zveze. Ker ga za delo, ki ga opravljam, itak ne potrebujem.

Zapravili smo leta in leta svojega življenja, a ko imamo priložnost nekaj narediti, tega ne storimo, ker si tega itak ne zaslužimo. Saj smo tako ali tako že zavozili polovico svojega življenja, zakaj bi se sploh še trudili?

Zagotovo je primerov vsaj toliko, kolikor je posameznikov, a če potegnemo črto, je vsem skupen strah pred takim ali drugačnim uspehom. Za povrhu pa je to še strah, ki ga vodijo prepričanja in misli, ki pravzaprav nimajo zveze z nami. Ker je to nekaj, kar so v nas vsadili. Zatorej se povprašajmo, kaj se skriva za besedami odklanjanja. In še pomembneje: kdo je tisti, ki nam potihoma prišepetava te besede? Se bo kdo zaradi mojega uspeha počutil manjvrednega in zato ne napredujem? Mi bo kdo očital moje prejšnje življenje in je zato bolje ostati tam, kjer sem, da me ja ne bi videli, opazili? In bi, s tem ko bi uspel, nekoga postavil na laž? Moji starši so mi vedno govorili, da ne bom dosegel več od njih, zdaj naj pa diplomiram ali magistriram, ali, bog ne daj, celo doktoriram? Ali pa so me nenehno ocenjevali na podlagi ocen in zunanje uspešnosti, zdaj jim bom pa pokazal svoje, ko ne bom dokončal študija, sprejel službe, postal šef …?

So vam kaj znani ti odgovori? Verjamem, da jih je ravno toliko, kot je posameznikov. Vsak v sebi nosi svojo zgodbo s svojimi prepričanji in omejitvami. In če jim bomo natančno prisluhnili, bomo zagotovo odkrili, kaj nas vodi in zadržuje. Boste poskusili?