Čas svetlobe in ljubezni

Vstopili smo v čas, ki prinaša ljubezen, čas, ko bo svetloba premagala temo, čas, ko bo – če bomo le dovolili – v naša srca vstopila ljubezen. Prepričujejo nas, že dolge tedne, naj kupujemo, naj zapravljamo za stvari, ki jih ne potrebujemo, naj tako pričakamo praznike, a tile prazniki so vendar vse kaj drugega kot potrošništvo. Vsaj naj bi bili. To naj bi bil čas, ko se posvetimo sebi in svojim bližnjim, to je čas, ko prihaja med nas novo življenje, novo upanje, to je čas, ko si dovolimo sanjati sanje, ko dovolimo svojim skritim hrepenenjem, da pridejo na plan. To je čas, tako zelo lep, tako zelo svetal, da je škoda, da ga ne bi izkoristili zase. Ne za trgovce in trgovine in razmišljanje, kaj vse kupiti, da bo več in boljše in bolj bleščeče, to je čas, da lahko sami sebe začenjamo delati boljše in bolj bleščeče.

Tale pa sanja, bo morda kdo rekel. Tudi prav. Jaz v tem času še bolj kot kdaj prej ali pozneje verjamem v čudeže. Verjamem v ljubezen, svetlobo, toplino, verjamem v – ljudi. Ker smo lahko – ne glede na rane, ki jih nosimo v sebi – neskončen vir nedolžnosti, neskončen vir radosti, neskončen vir srčnosti, neskončen vir ljubezni. A na to venomer pozabljamo, ker nas prepričujejo, da mi nismo dovolj, da potrebujemo še to in ono, zato da bomo srečni, da moramo kot podivjani noreti okoli in košare polniti z nepotrebno šaro in kramo, ki se bo valjala okoli do naslednjega decembra.

In se sprašujem, kdo je prevzel naša življenja v svoje roke. Komu smo jih podarili? Komu smo podarili občutek prazničnosti, občutek topline in pripadnosti, občutek pričakovanja, da se boš videl s svojimi domačimi, z njimi posedel in samo užival v njihovi prisotnosti? Smo postali res tako plehki, da si pustimo vse to vzeti in zamenjati z zunanjim bliščem? S tem, da nam nekdo od zunaj narekuje, kako naj živimo, kako naj praznujemo? Govorimo o tem, kako zelo napredni smo in kako zelo siromašni v svojem neznanju so bili naši daljni predniki, ki so darovali darila poganskim bogovom, a žalostna ugotavljam, da smo v vsem svojem opevanem napredku na istem ali na slabšem, kot so bili oni. Kaj pa počnemo drugega, kot da darujemo same sebe božanstvu v obliki trgovcev, v obliki imeti več in še več, v nas pa ostaja praznina in po adrenalinskih nakupih popolna izpraznjenost, namesto da bi se polnili s tem, kar lahko damo drug drugemu. In tole božanstvo nas ima rado, samo dokler imamo, dokler dajemo, nato nas pa prežvečene izpljune in čaka na nove praznike, da nas ujame v svojo past; kot požrešna zver preži na našo praznino, da jo lahko ponovno začne polniti s popolnoma praznim ničem.

Seveda daril(c)a so in bodo, od nekdaj so bila in vedno bodo, ampak naj bodo kupljena ali narejena s srcem, ne pa z mislijo, moje mora biti najboljše, najdražje in najbolj bleščeče. Saj je smisel vendar v tem, da se človeka spomnimo, kajne, ne pa v tem, da darujemo požrešni zveri in na koncu ostanemo brez vsega. Tako materialno kot psihično.

Ponovno začnimo polniti svoja srca in se nehajmo pustiti zapeljevati božanstvu, ki to ni, ki izpolni samo en trenutek, dajanje ljubezni pa je dejanje, ki napolni večnost. Naj bo ta čas res čas svetlobe in ljubezni, ne pa teme. Le mi smo namreč tisti, ki jo lahko odženemo, če si le dovolimo biti to, kar globoko v sebi smo.