Nikoli preveč!

Te dneve precej razmišljam o prijaznosti, hvaležnosti, ljubezni … Ker je pač tak mesec. Ker je to »moj« mesec, meni nadvse ljub in drag, ker je to mesec, ko si bolj kot kdajkoli izkazujemo naklonjenost, delimo objeme, se srečujemo, kot da bi želeli nadoknaditi vse za nazaj in za naprej. In namesto da bi se vsega tega veselili, nam gre počasi že na živce, kajne? Kar vsak bi se srečal, šel na kavo, se pogovarjal po telefonu …, prej pa celo leto nič. In je res izčrpavajoče, če želimo vsem ugoditi, tako zelo, da po navadi ponovno pozabimo nase in pristanemo na vse, samo zato da imamo mir in nas ne gloda slaba vest.

Kaj pa prej? Kaj pa pred decembrom? Saj obstajamo tudi takrat ali pač ne? Ali prej pač nismo in niso pomembni? Smo in so, a ne, samo ne vzamemo si časa. Ker če imamo čas decembra, ko je že tako in tako vse natrpano, ga imamo zagotovo tudi v drugih, mirnejših mesecih, kajne? Samo kaj ko je vedno vse drugo pomembnejše, samo kaj ko smo pa navajeni vse prelagati na … enkrat drugič, enkrat ko bomo mirnejši, srečnejši, zdravi …

In čakamo in niti ne opazimo, da čas brzi z neznansko hitrostjo naprej, da ga ne moremo ustaviti, da je krut v svojem minevanju, da se enkrat spogledamo sami s sabo in ugotovimo, da smo izpustili nekaj na račun nečesa popolnoma nepomembnega, trivialnega, kar se nam je v tistem trenutku zdelo pomembno, pa v resnici ni bilo.

In zato nas vse vprašam: kdaj smo nazadnje tako zares povprašali drugega, kako je. Kdaj smo se zagledali v njegove oči in se nismo sprijaznili z odgovorom: »V redu sem, hvala.« Kdaj smo nazadnje ob osamljenosti, ki smo jo zaznali v očeh drugega, vztrajali ob njem in ga spodbujali, naj nam pove, kaj v resnici doživlja in čuti? Kdaj smo se nazadnje ozrli za njegovo masko narejenega poguma in narejene moči, češ jaz pa vse zmorem, in si upali videti hrepenenje po samo biti slišan? Po tem, da bi slišal, da nam je mar zanj? Da ga imamo radi? Da smo tam zanj? Da se nam pred nami ni treba pretvarjati, da je pogumen in vsemogočen? In mu povedali, da ga imamo radi?

Ker nikoli ni preveč drugemu povedati, da ga imamo radi! Ker nikoli ni preveč drugemu povedati, da nam je pomemben in drag in da ga pogrešamo, ko ga dlje časa ne vidimo! Ker nikoli ni preveč drugemu povedati, da smo tam zanj, da lahko pride, kadarkoli želi, da bomo ob njegovih težavah vse izpustili iz rok in mu prihiteli na pomoč … Ker ni nikoli ničesar preveč!

Saj konec koncev si tega želi vsak izmed nas, in če znamo začutiti sebe v svoji osamljenosti in bolečini, znamo tudi bližnjega. In če želimo sami dobiti podporo in ljubezen, moramo najprej tudi sami nekaj dati. In to ne samo decembra, ampak čez celo leto. Ko res ni treba veliko za to; včasih je dovolj samo sms, ki sporoči, da mislimo na drugega. Tako malo pa tako veliko!

In še enkrat: ljubezni ni nikoli preveč. Prijateljstva ni nikoli preveč. Tovarištva ni nikoli preveč. In, konec koncev: biti človek človeku ni nikoli preveč.