Sem dovolj dober?

Dostikrat se srečam z vprašanjem vrednotenja samega sebe. Ali sem dovolj dober? Ali res nisem toliko vreden, da bi nekdo vztrajal z mano? Sem res tako malo vreden, da lahko vsi hodijo po meni? Mar res ni nikogar, ki bi opazil mojo vrednost? Kaj še moram narediti, da bom v redu?

Najbrž so nam ta vprašanja in njihove variacije znani, prav tako tudi občutki nemoči, ki se iz tega razvijejo. Ker kaj je hujšega, kot da se trudiš in trudiš dokazovati svojo vrednost, znanje, svoje sposobnosti, pa pride nekdo in vse to pohodi? In se zavlečemo v kot in si ližemo rane; po občutku nemoči, ko se nismo zmogli postaviti zase, pa se začneta v nas porajati jeza in bes, ki najdeta svoj cilj na popolnoma napačnem kraju in pri popolnoma napačni osebi, na katero se zgrnejo vsa naša občutja. Ni prijetno, kajne?

In za povrh se iz dneva v dan dokazujemo: smo dobri delavci in sodelavci in nadrejeni, smo dovolj dobri starši, bratje in sestre in prijatelji in partnerji, a kot da vse to ni dovolj, kot da nam en glas ves čas prišepetava, nisi dovolj dober, poglej se, kak si. In ti misliš, da si tega vreden? In ti misliš, da ti bo to uspelo?!

Najprej: vsi smo popolnoma dovolj taki, kot smo. Vsi smo, taki kot smo, vredni ljubezni, in prav vsak izmed nas je, tak kot je, vreden tega, da to končno začuti in začne živeti. Verjamem namreč, da nikomur med nami ni do tega, da bi svoje življenje še naprej preživljal stisnjen v kot in renčal kot nemočen pes na prekratki verigi. In ja, enkrat bo treba reči, dovolj je tega! Dovolj je tega občutka »ne dovolj dobrosti«, dovolj je, da se počutim, da lovim samega sebe za rep in nenehno potiskam tisto skalo na vrh hriba, a se vedno znova prikotali nazaj in me podre! Dovolj je!

In kdaj je za to primernejši čas kot zdaj? Kdaj je boljši čas za to, da dvignemo glavo in se začnemo spogledovati sami s sabo in s tem, kaj v resnici smo, če ne zdaj? Ker je dovolj, kajne?

Zagotovo se nihče izmed nas ni rodil z občutkom nevrednosti, pač pa smo vsi prišli v ta svet s potrebo po odnosu, v katerem boš viden, slišan, v katerem te bodo poleg nege, ki pritiče dojenčku, obsipavali z ljubeznijo, občudovanjem, nežnostjo in naklonjenostjo. Dojenček je – že zato, ker je, ker obstaja – vreden občudovanja. In to pravzaprav na začetku skoraj vselej je, kajne? Kje se potem naloži program »ne dovolj dobrosti«, ne dovolj velike vrednosti?

Ko začnemo uveljavljati svojo voljo in so nam seveda določene stvari prepovedane, a jih v svoji vnemi po raziskovanju vseeno želimo izpeljati in ob tem delamo napake, lahko dostikrat slišimo: »Poglej se, kak si! Sram te bodi! Da te ni sram! Iz tebe pa res nikoli ne bo nič! Uf, kako si neroden!« In še in še …

In v tem odraščamo. Pa ne samo fizično, s sabo nesemo vse te besede, jih tako močno posvojimo, da se sploh ne zavedamo, da niso naše. Še več, prepričani smo, globoko v sebi, da je vse to, kar so nam nalepili, naše, vzamemo jih za suho zlato in jih ne zmoremo (in dostikrat ne upamo) spustiti, ker se nam zdi, da bomo s tem izgubili samega sebe in – ironija pa taka – s tem razočarali tiste, ki so nam te nalepke obesili, in jih posledično izgubili. Ne bomo več pripadali. In iz tega strahu, da ne bomo več pripadali, ponavljamo svoje vzorce v nedogled. In se jezimo nase, kako da ne zmoremo stopiti iz tega začaranega kroga. In ponovno delamo vse in še več, da bi bili dovolj dobri in da bi nas drugi videli take. Pa veste kaj? Dostikrat ali večinoma nas drugi dejansko vidijo kot take, a kaj ko jim ne verjamemo, a kaj ko se ves čas oglašajo tiste besede v nas, kot da bi imeli v sebi vgrajeno papigo, ki jih ponavlja in nam ne da miru.

Najprej je treba torej ugotoviti, čigavi so ti glasovi v nas, in jim tako ali drugače preprečiti, da bi še imeli veljavo. Nisem dovolj dober? Kdo to pravi? Jaz vem, da sem. In to početi, dokler nam ne preide v avtomatizem, da tudi če se ti glasovi pojavljajo, ni treba, da jim sledimo. In drugo? Kako bi bilo nase pogledati v preteklosti, najti tistega malega otročka, ki so mu povedali, da ni dovolj dober, in ga začeti gledati z občudovanjem? Z naklonjenostjo, nežnostjo in ljubeznijo? Ga vzeti v naročje in mu prigovarjati, kako zelo vreden je ljubezni? Kako zelo vreden je vsega, kar ga čaka v življenju? Kako zelo vreden je vsakega, še tako majhnega uspeha? Da je dovolj dober točno tak, kot je?

Tudi če prvič ali drugič ali tretjič ne gre, ne obupajte, kajti vzorci so se nalagali dolga leta in potrebujejo precej časa, da jih povozimo z novimi izkušnjami. Torej: boste rekli, da je dovolj in poskušali živeti drugače?