Tukaj sem! Me spustiš noter?

Začel se je december, letos se je nekako tiho in neopazno prikradel do mene Brez velikega pompa je plašno z ljubeznijo potrkal na vrata, obotavljaje se, kot da čaka, ali ga bom sprejela ali ne, kot da ne ve, ali je dobrodošel pri meni ali ne. Sprejela sem ga s širokim nasmehom in mu odprla vrata svojega doma in srca. Ker je s svojo ljubeznijo dobrodošel, četudi sem malo pozabila na to, da prihaja, četudi me je ponovno malo prehitel in četudi s sabo ni prinesel tiste prave zime, ki jo imam rada. Kako ga ne bi, ko pa v sebi nosi obet novega rojstva, novega življenja, novih začetkov in nove radosti, ki odpira in napolni srce, in hkrati daje okvir minulemu, minulim dosežkom, padcem, veselju, skrbem, radosti, smehu in žalosti, da se lahko odpremo novemu, kar prihaja v naše življenje.

Najbrž gre marsikomu med vami na živce decembrska norija z bliščem, reklamami in nakupovalno mrzlico, jaz pa v njej preprosto – uživam. Pa ne v zunanjem blišču in nikakor ne z norenjem po trgovinah, ker tega tako in tako ne maram, pač pa v tihi radosti, ki se prikrade v moje srce. V notranjem otroškem veselju, ki je v tem mesecu še bolj izrazito, v odprtosti, ki jo še bolj čutim v sebi, ko se mi zdi, da ljudje odpiramo sami sebe drugemu bolj kot kadarkoli v letu.

Vem, da vsi ne uživajo v tem mesecu, da so nekateri lačni, da nekateri svojim otrokom ne bodo mogli privoščiti tistega, kar si želijo, da bo marsikdo žalostno ostajal doma, samo da ne bi videl radosti drugih, samo da se ne bi soočil z bolečino pomanjkanja. Žal je to tudi mesec, ki še bolj poudari razlike, prepad med tistimi, ki nekaj imamo, in tistimi, ki nimajo. In se sprašujem, kaj lahko naredimo, da prižgemo iskrico v očeh tudi tistim, ki tega ne čutijo. Kako lahko pomagamo, da bo nekdo manj osamljen, drugi vsaj v teh prazničnih dneh sit, tretji oblečen …?

Verjamem, da smo vsi na tej strani dobrega srca. Kako bi ga bilo odpreti tudi za druge? Kako bi bilo nameniti nekaj časa ali denarja za tiste, ki v ta mesec ne zrejo tako optimistično, za tiste, ki ga pravzaprav pričakujejo s strahom v sebi? En sam posameznik ne more spremeniti sveta, lahko pa vsak prispeva vsaj nekaj in ga skupaj spreminjamo na bolje.

Če ne drugega, nikoli ne vemo, kaj nas čaka jutri. Danes si, jutri te ni … Danes imaš za kruh, kaj pa jutri? Kaj pa če se jutri mi znajdemo »na drugi strani«? In zato vprašam še enkrat: bomo odprli svoja srca ljubezni, ki trka na naša vrata?