skip to Main Content
031 317 311 info@andrejatasic.si Andreja Tasič

»Poglej se, kako debel si! Špeh ti kar visi čez trebuh!«

Navadno popoldne sredi tedna; s pesjanko sva sedeli ob najini reki in se ukvarjali sami s sabo, ko sem zaslišala besede iz naslova, ki jih je izrekel ženski glas. Ker so bile izrečene tako na glas, sem se obrnila, misleč, da bom najbrž poleg neznane ženske zagledala neznanega moškega, a sem se uštela. Nasproti nje je stal morda desetletni fantič. Če bi lahko zamrznila sliko svojega obraza, bi najbrž na njem našla široko izbuljene oči ter od začudenja in ogorčenja odprta usta, iz katerih je prišel samo šibak zvok nemoči in jeze.

Fantičeva reakcija je bila pričakovana, češ naj pogleda sebe, da z nje vse visi, a mati je nadaljevala: »Ne, na meni prav nič ne visi! Na tebi vse visi!« Ujela sem še fantkove solzne oči in osramočen pogled, uprt v tla, nato pa sta odšla. Mama kakšnih dvajset metrov pred njim, on počasi capljaje za njo.

Vse se je zgodilo v nekaj sekundah, tako da časa za mojo reakcijo niti ni bilo, kar me je poleg maminih besed še globoko zadelo, pa je bila fantičeva postava. Šlo je namreč za normalnega, povprečnega odraščajočega fanta brez odvečnih kilogramov.

Ne, ne bom govorila o odvečnih kilogramih, ker vsak zase verjetno ve, kaj je še dobro zanj in kaj ne, in ne bom obsojala omenjene matere, ker verjamem, da je sama v sebi tako globoko ranjena, da je morala najverjetneje tudi sama od koga poslušati identične besede in zaradi tega ni sposobna drugačne reakcije, pač pa o odgovornosti za sporočila, ki jih prenašamo na zanamce.

Pred leti mi je razlagala prijateljica, kako je pri svoji hčerki kar naenkrat opazila, da je začela paziti, kaj je, šteti kalorije in se nenehno tehtati – zato ker so to počele tudi njene sošolke v šoli. In mamin odziv? Dejala mi je, da ne želi, da gre njena hčerka skozi enake muke pretirane skrbi zaradi hrane in nad svojo postavo, kot je šla sama, zato se je z njo pogovorila in potem je tehtnica izginila iz njihovih življenj. Ker je bilo pomembno vse kaj drugega. Ker je mama pravočasno prepoznala in slišala hčerkino stisko, ker je mama pravočasno ukrepala, ker ji je povedala, kaj je v življenju pomembno in kaj ne, in ker je konec koncev imela rada hčerko tako, kot je. In kako ji je to uspelo, čeprav je bila tudi sama kot najstnica ujeta v začarani krog prenajedanja in hujšanja? Ker se je bila sposobna spogledati s svojo bolečino, s svojimi ranami, jih ni prenesla naprej na svojo hčerko. Težave seveda niso izginile čez noč, pripadnost vrstnikom je v teh letih pomembnejša od vseh drugih vezi, a s podporo staršev je deklici uspelo odnesti celo kožo.

In to je to, ko govorimo o odgovornosti. Ali se bom spogledal sam s sabo in svojimi ranami, jih prebolel in šel naprej ali pa bom kot omenjena gospa, ki svojemu sinu govori, kako mu čez pas visi špeh, ker najverjetneje sama ni prebolela svojih ran.

Preprosta formula je: tisto, česar ne popravimo, ponavljamo. In ali ni krivično, da svoje vzorce prenašamo na svoje zanamce? Tako kot je bilo krivično do nas, da naši starši niso zmogli ravnati drugače, ker so imeli opravka s svojimi strahovi in ranami. Tako kot je bilo krivično do njih, da njihovi starši niso zmogli več … in tako se lahko gremo v nedogled igro prelaganja odgovornosti, češ saj niso zmogli, vedeli in znali drugače. Res je. Bili pa so odgovorni. Tako kot smo odgovorni za svoja dejanja mi sami. In tudi mi lahko v nedogled ponavljamo, da nismo zmogli in znali drugače. Ampak – in prav žal mi je – mi smo odgovorni za svoja dejanja. Nismo popolni in seveda delamo napake, a ko se jih zavemo, obstaja beseda oprosti in to, kar sem storil, ni bilo prav. In naslednjič popravek dejanja.

Tale sin z začetka zgodbe zagotovo ne bo imel dobre samopodobe, ker mu njegova mama predaja sporočilo, ki ga je sama slišala od nekod, zato lahko le upam, da bo nekoč zbral pogum, se soočil s svojo ranjenostjo in prekinil krog prenašanja svoje dediščine naprej.

Tako kot jo lahko mi vsi. Od nas samih pa je odvisno, ali bomo to res storili ali pa bomo še naprej govorili, da ne zmoremo in ne znamo drugače.

This Post Has 0 Comments

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Back To Top