Vse se da!

Dostikrat lahko preberemo ali slišimo, da lahko naredimo vse, kar si zaželimo, da imamo prav vse v svojih rokah, da – na kratko – se vse da! Res je, marsikaj lahko naredimo, marsikaj se da, ampak vedno pravim, da čisto vse pač ne in da je vendarle dobro ostati realen in z nogami na tleh.

Kaj pa sploh sporočamo samim sebi s temi besedami? Če se vse da, nam pa nekaj ne uspe – smo torej zgube, ker če vsi opevajo to krilatico, potem z mano nekaj ne more biti v redu? Če se da prav vse doseči, zakaj nismo vsi vrhunski kirurgi, glasbeniki, ki bi napolnili največje koncertne dvorane, manekeni in manekenke, tesarji, mehaniki ali vodovodarji? Če se da vse, zakaj jaz nisem ničesar od naštetega (in se dobro zavedam, da ničesar od naštetega tudi ne morem postati 😊)? Torej se moram počutiti zaradi tega slabo? Ali kako bi mi nekdo razložil te besede?

In druga krilatica, ki gre s prej omenjeno z roko v roki: vse imamo v svojih rokah. Drži, veliko imamo v svojih rokah, ampak prav vsega pa pač ne, pa lahko obračamo, kolikor želimo, in se v to prepričujemo, kolikor želimo. Če ne kaj drugega, v svojih rokah nimamo smrti, ne svoje ne smrti drugih. Če ne kaj drugega, ne moremo vplivati na to, kako bo živel nekdo drug, pa naj nam je še tako ljub; če ne kaj drugega, ne moremo vplivati na to, ali bo nekdo ostal z nami ali ne, pa naj se še tako trudimo, in še in še.

Pa da ne bo zdaj kdo tega razumel, kot da verjamem v neko determiniranost v življenju, nikakor ne. Hvala bogu nismo nikoli do konca določeni ali izoblikovani, ne glede na starost se lahko vedno spreminjamo, gre za pomislek nad pretiranim optimizmom, nad pretiranim opevanjem vsemogočnosti, ki da jo imamo ljudje v svojih rokah, ker je preprosto nimamo, ker nismo osamljeni otočki, ampak nenehno sobivamo – z naravo in drugimi ljudmi. In delujemo tudi na podlagi tega, pa naj se tega zavedamo ali pa to še tako zelo močno zanikamo.

Kako bi bilo začeti govoriti malce drugače? Kako bi bilo reči, potrudil se bom po svojih najboljših močeh in v okviru tega dosegel vse, kar JAZ lahko dosežem? Potrudil se bom s tem, kar imam v svojih rokah, narediti najbolje, kar zmorem? In tako začeti govoriti tudi drugim? In jih sprejemati take, kot so? Take, ki lahko v danem trenutku naredijo vse, kar zmorejo? In sprejeti sebe kot take, ki lahko v tem trenutku in s tem, kar imamo, naredimo največ, kar zmoremo? In spet: ne govorim, da čičajmo in čakajmo, govorim o tem, da delamo vse po najboljših zmožnostih, da so se nekatere stvari v življenju zgodile in se še dogajajo mimo naše volje, da pa je to, kar bomo naredili z njimi, naša odgovornost, a vse v okviru zmožnosti, ki so nam trenutno dane oziroma ki jih lahko trenutno dosežemo.

Marsikaj se da, seveda, in seveda moramo za to napeti vse svoje moči, a bodimo realni, zase in za druge, in s temi nonšalantnimi besedami (pa vendar verjamem, da v dobri veri izrečenimi, ko želimo sebe ali druge spraviti na zeleno vejo) ne spravljajmo v frustracijo sebe in ljudi okoli nas.