Praznina, ki jo polni kič

Tale moj zapis je spodbudil kratek video Jana Plestenjaka, ki je prejšnje dni zaokrožil med nami. O praznini, ki jo na vsakem koraku ponujamo mladim, in nato – to pa jaz dodajam – od njih pričakujemo neko globino, neki smisel, ki ga bodo našli, zato da bodo živeli zadovoljno življenje.

Pa bom šla – ponovno, ja, saj vem, da sem že prav dolgočasna s tem – kar k nam, odraslim. Kako naj bodo mladi drugačni, ko pa mi odrasli sami sebe polnimo s plehkimi stvarmi, ko pa si želimo nekaj, kar smo ravnokar videli na spletu, pa čeprav tega dejansko ne potrebujemo, ko pa smo svoja življenja usmerili na popolnoma nenaravno pot?

Dostikrat imam priložnost opazovati ljudi okoli sebe, pa ne zaradi naslajanja ali kazanja s prstom, samo dostikrat sem prav presneto žalostna. Starejša zakonca vsak za svojim telefonom; najstniki vsak s svojim telefonom; mlade družine, ki se ustavijo z otročki ob reki – starši vsak s svojim telefonom, otroci pa na ves glas iščejo pozornost, potrditev. Mami, oči je ponovljeno neštetokrat, preden odtrgata pogled s telefona in medlo odgovorita, ja, super si, super si vrgel kamenček, super si to naredil … A se ne premaknejo. Dostikrat me prime, da bi sama šla k otrokom in se igrala z njimi, da bi jim, popolna neznanka, dala vedeti, da so pomembni, da so super, da so enkratni. Pa niso vsi taki, da ne bo pomote, zdi se mi, da še vedno prevladujejo tisti, ki se s svojimi otroki ukvarjajo, se nanje odzivajo, a ti bodo že »preživeli«, kaj pa vsi drugi?

Mar bomo res terapevti pokali po šivih čez leta, ko se za zanamce ustvarja taka prihodnost? Boli me, ko vidim tisti osamljeni pogled otročka, ki išče pozornost, a so telefoni staršem pomembnejši, boli me, ko starši zarjujejo, naj otroci že nehajo kričati, pa čeprav to kričanje izvira iz popolne stiske, ker jih nihče ne vidi, ne sliši, boli me, ko razmišljam, kam bo prihodnost zanesla te otroke. V iskanje zadovoljitve svojih potreb in želja s popolnoma nepomembnimi stvarmi, v to, da bodo največjo vrednost videli v plehkih stvareh, pozabiti pa bodo morali na svojo prirojeno potrebo po biti v stiku – sami s sabo in drugimi. Ker to zadovoljuje. Ker zadovoljuje točno to, o čemer govori Plestenjak v svojem videu – tisto, kar nosim v sebi, talenti, ki bi jih rad uresničil, želje, še ne čisto izoblikovane – in za vse to potrebujemo nekoga, ki v nas verjame. Nekoga, ki odtrga pogled od telefona in reče, hej, ti si pomemben, povej mi, kaj si želiš, pa bova videla, kako se da do tega priti, ali pa – ne, to pa ni mogoče, in mu omogočili doživeti tudi frustracijo.

Ja, za otroke in najstnike je pomembno, da pripadajo vrstnikom in dostikrat pripadajo prav na podlagi stvari, ki so jim ali pa jim niso dosegljive, pa vendar … Ti ljudje bodo nekoč odrasli, ti ljudje bodo nekoč prepoznali in posvojili vrednote, ki jih bodo prejeli od nas. Morda pa jim lahko že mi pokažemo, da znamke niso vse, da avto iz druge roke ni stvar sramote, da je lahko telefon tudi čisto »navaden«, ne pa prestižne znamke, da sta prijateljevanje in druženje v živo čisto nekaj drugega kot prek spleta …

A za to moramo najprej mi sami poskrbeti, da nas ne bo več zasužnjeval videz, za to, da so najprej nam pomembne vrednote, kot so poštenje, zaupanje, trdo delo, če želiš kam priti, učenje vedno novih stvari, ki nam pomagajo priti do naslednjega koraka, in še in še.

In seveda, za to, da damo zanamcem tisto nekaj več, moramo najprej mi sami začeti polniti svojo praznino – če jo čutimo, seveda – s čim drugim kot pa s kičem. Vem, da je za to potrebnega nekaj več truda, a če želimo zapustiti svet malo boljši, kot je bil z nami, nam ne preostane drugega, kot da zagrizemo vase in začnemo prevzemati odgovornost za naše potomce že zdaj.